Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo četrti del.
»Ignacij je nametal kup sena, otroci in Terezija, ki je še vedno stiskala Angelo na prsi, so se zarili vanj. Iz hleva je prinesel staro, težko konjsko odejo. Kolikor je lahko, je pokril otroke in ženo. Stopil je nekaj korakov stran in se zazrl v polovico hiše, ki je pokončno vztrajala na robu podivjanega blata. Med reševanjem otrok, žene in lastne kože je pozabil na utrujenost in odločenost, da ima dovolj te premikajoče se zemlje, še več, v mislih je že iskal rešitev, kako bi bilo mogoče zapreti luknjo, ki je zazijala v hiši, in kako preurediti streho. Del hiše, ki je obstal, je pomislil, očitno stoji na trdnih tleh, prav tako tudi hlev, svinjak in kozolec.
Čeprav je bil Alojzij do vratu zakopan v seno, je glasno šklepetal z zobmi. Terezija ga je drgnila po ramenih, a droben ropot ni ponehal. Ludvik ga je skušal posnemati, a ob nerodnih poskusih, da bi dohajal hiter ritem udarjanja zob, ga je popadel smeh, ki je kmalu premagal še druge. Kar sekaj, pregrizni to blatno mokroto, mu je bila Terezija hvaležna, ker je odganjal tesnobo. Ignacij jih je sprva začudeno gledal, kmalu pa se je nerazložljiv smeh lotil tudi njega. Sedel je k ženi, njuni mokri obleki sta se zlepili ob stiku. Terezijo so prevevali nenavadni občutki. Njegova roka in stegno, ki sta se je dotikala, sta oddajali neznansko vročino, žgali sta. Med njima nikoli ni bilo kakšne nežnosti, še takrat, kadar je legel nanjo, je zgolj vdano sprejemala težo njegovega telesa in čakala, da se je sopenje izlilo v njeno votlino, da se je zadihan zvalil z nje in kmalu zasmrčal.
Smeh je pojenjal skupaj z drgetanjem Alojzijeve čeljusti, dvojčka sta utonila v spanje, tudi Frančiška je vse težje in redkeje odpirala veke, ko ji je Terezija gladila mokre kodre. Na sebi je čutila moževe poglede, premočena spalna srajca je še poudarjala bogate krivulje njenega telesa, počutila se je povsem golo. Ignacij je prav takrat pomislil, da je drugačna kot navadno, lepša, kot bi se utrujene črte njenega obraza všečno zmehčale, kot bi se ji telo vrnilo v dekliško razcvetelost. Da bi si osušil obraz in zjasnil pogled, si je, smešno, z mokrim rokavom samodejno potegnil po licih. Prešinilo ga je, da se je najbrž začelo, zato se je sklonil k njej in jo vprašal, ali je v redu.
Kdaj jo je nazadnje vprašal, kako se počuti, je pomislila, jo je že sploh kdaj. Komaj vidno se je nasmehnila in prosto roko, z drugo je še vedno prižemala Angelo na prsi, položila na njegovo nogo. Gib naj bi bil tihi odgovor, drobna zahvala za skrb, a je roka, ki je slepo zatavala k njemu, pristala nekoliko pod pasom, zatipala otrdeli ud in sama spolzela za hlače. Nikoli še ni storila tega, nikoli prej se ga ni dotaknila s prsti. Pogledala je po otrocih, iz sena so molele samo njihove mižeče glave, njena roka se je začela enakomerno dvigovati in spuščati.
Nekje globoko pod njima je grozovito počilo in se streslo, na le nekaj sto metrov oddaljenem griču, kjer je samevala manjša cerkev, se je odprla dolga, poševna razpoka, vlekla se je proti vrhu in vedno širše zijala, kot bi jo nevidni demon razpiral z orjaško zagozdo. Odrezana zemljina se je spustila po pobočju, cerkev je kmalu stala na robu prstenega prepada. Kot zamaknjena sta strmela v prizor, kako se prepadna stena pod cerkvijo viša, kako se ozek rob med njima kruši.
Prizor jo je ujel s tolikšno močjo, da je pozabila na Ignacija. Pogledal jo je, ko je izvlekla roko in se prekrižala, enkrat in še enkrat. Neučakano je ujel njeno desnico in jo potegnil nazaj.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
