Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo petintrideseti del. Danes bo Roman Rozina svoj roman predstavil tudi v Galeriji Medija v Zagorju.

Sirote

»Saj ni veliko zahteval od nje. On je bil tisti, ki je garal za dva. Kuhala je in skrbela za hišo, to ne more biti pretežko, pa še otroci so ji bili v veselje. Kako si jih Zofija želi, pa jih ne more imeti, se je spomnil sestre. Terezija ni cenila ničesar. Tudi sam je kriv, premehak je bil z njo in še vedno ni dovolj odločen. Zdaj naseda Zofiji, ki jo nenehno ščiti in zagovarja, da je zbolela, da je nekaj narobe v njeni glavi. Ampak nikomur se ne more tako zelo zmešati, da odide z lepo postlanega, da pusti moža in majhne otroke, je zmajeval. A res je tudi, je priznaval, da je bila zadnje dni, preden je odšla, Terezija povsem spremenjena. Noči je prečepela na zaboju v kuhinji, gluha je bila za vse, kar ji je rekel. Še otrok ni opazila, pa se je prej pretirano ukvarjala z njimi, ni se zmenila niti za Zofijo, ki je prišla ponaredit njeno delo.

Vse to je zanj preveč zapleteno, nikoli ne bo našel poti iz te zmešnjave. Že ves teden se mu misli lovijo po tem blodnjaku, to se mora končati. Karkoli bo naredil, ne bo dobro, ampak tako kot je zdaj, tudi ne more trajati.

V bližini je glasno počilo. Ni bilo pokanje lesa, ki ga krivi in stiska teža sveta, ni bil oglušujoč zvok eksplozije, bila je zlovešča kakofonija lomljenja, padanja, ječanja, prevračanja, udarjanja. France je nizko sklonjen stekel proti glavnemu rovu in vpil, naj mu sledita. Ignacijevi prvi koraki so bili nerodni, noge ga zaradi dolgega klečanja niso ubogale, pijano so se lovile po neravnih tleh, a pot do glavnega rova je bila kratka. Iz sosednjega rova so se slišali udušeni klici rudarja, povsem drugačni od njegovega porogljivega smeha malo prej. Mu je le zaprlo gobec, se je Ignacij ustrašil lastne misli, a France je že ukazoval, naj mu sledi v rov, sodelavec pa naj odhiti po reševalce.

Pot se je opazno vzpenjala, že po nekaj korakih sta v slabem soju svetilk opazila vrtinčenje prahu, še malo dalje gomilo. Nekaj stropnih opornikov se je zlomilo, deloma so bili prekriti z jalovino, kamenjem in peskom, raztrgani leseni štrclji so moleli iz zemljine, iz odprtega stropa se je vsake toliko vsulo. Izpod nametanega kupa se je spet zaslišalo oglašanje, klici na pomoč.

Ignacij je stekel po lopati, France je začel kar z rokami previdno odrivati kamenje in zasip. Naj zdrži še malo, ga že odkopavata, je zaklical v gomilo, iz globine mu je odgovarjalo le stokajoče oglašanje. Z lopatama je šlo hitreje, odmetala sta vsaj kubik zemljine, pogosto sta v nema tla zaklicala kaj spodbudnega. Ignacij je z lopato zadel ob pobešen tram, znova se je vsulo izpod stropa. Drobno kamenje in grude zemlje so padle nanj skupaj s Francetovimi kletvicami, naj bo previdnejši, ne smeta se dotikati stebrov, strop se lahko dokončno zlomi in pokoplje še njiju.«

Roman Rozina


Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.

Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).

Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).