Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo triintrideseti del.
Sirote
»Zofija je s krepko zaušnico odgovorila Alojziju, ko jo je vprašal, ali je njegova mama res vlačuga. Nekaj trenutkov je osuplo bolščal vanjo in zatem planil v glasen jok in jecljajoče zlogovanje, zakaj ga je udarila, samo vprašal je, ker ni razumel, ko so se o tem pogovarjale ženske na dvorišču. Kaj je vlačuga, je nedolžno vprašal Ludvik, a tokrat je Zofija ukrotila srbeče prste, otroka nista nič kriva. Beseda je tako grda, da je noče nikoli več slišati, jima je rekla, priseže, da bo vsakogar, ki jo bo izgovoril, peljala h koritu, mu namilila jezik in ga pošteno skrtačila. Še Alojzij se je med ihtenjem smejal njeni prisegi.
Angela je kobacala po tleh, Matija je spal v pleteni košari, v kateri so ga prenašali sem ter tja. Zofiji so opravila narekovala pogoste selitve iz lastnega stanovanja v Ignacijevo. Ves čas je prebila z otroki, ločili so se le zvečer, ko so starejši trije spali pri Ignaciju, kadar pa sta oba moška, Zofijin mož in brat, odšla na delo v nočno izmeno, so se tudi oni pridružili Angeli in Matiji, ki sta bila pri njej tudi ponoči. Odkar so se Knapovi preselili v dolino, sta se Albert in Ignacij zelo navezala drug na drugega, nekdanje medsebojno nelagodje je izpuhtelo, uredila sta si celo delo v isti izmeni, da sta lahko več časa prebila skupaj.
Frančiška je poslala dvojčka na dvorišče, pozorno naj poslušata, ali bo morda treba komu namiliti in skrtačiti jezik. Zofija je s sumničavo radovednostjo pogledovala dekletce, ko sta se fanta navdušeno odpravljala izpolnit nalogo. Takoj ko sta izginila za vrati, se je Frančiška zazrla v tetine oči in plaho vprašala, ali je njena mama umrla ali ji samo zato govorijo, da se bo kmalu vrnila, da bi ne bila žalostna.
Zofiji je cmok v grlu ustavil besede, močno je stisnila dekletce na prsi in jo poljubljala po laseh. Bistra in pogumna je, a vendarle otrok, kako naj bi razumela, da lahko od nekoga pobegneš, ker ga imaš preveč rad. Je že slišala zgodbo o Lepi Vidi, jo je vprašala. Frančiška je odkimala, zato ji je začela pripovedovati o nesrečni ženski s starim možem in bolnim otrokom. Ko je prala perilo, jo je tujec zvabil v čoln, obljubljal ji je zdravilo za otroka in lepše življenje. Odpeljal jo je v daljno deželo, kjer je dojila kraljičinega sina, a zlato izobilje kraljevega dvora je ni osrečevalo, srce se ji je trgalo ob misli na dom in bolnega sina.
Zakaj ji pripoveduje o Lepi Vidi, se je vprašala ob koncu zgodbe, to ni odgovor na postavljeno vprašanje in ni Terezijina zgodba, v ostroumnem dekletu bo zasejala samo nove dvome in vprašanja. Frančiška jo je po krajšem premoru vprašala, ali si je sama izmislila to pravljico, da bi bilo njej manj hudo. Teta se je nasmehnila in odkimala, Frančiška pa je nadaljevala, da si jo je najbrž kakšna druga ženska, ki je morala kakšnemu drugemu otroku odgovoriti, kje je njegova mati.
Zofija je globoko zavzdihnila, dekletce je v naročju obrnila proti sebi in ji rekla, da je njena mati zelo bolna. Nima bolezni, zaradi katere ljudje umirajo, a njeno trpljenje ni zato nič manjše. Na zunaj je prav takšna, kot je bila, glavo pa so ji poselili grozljivi strahovi, sliši namišljene glasove in jim verjame, ko ji ukazujejo, da mora proč od tistih, ki jih ima najraje.
Frančiška ni razumela ničesar, njen pogled je samo nemočno spraševal. Njena mati je uročena, je Zofija poskušala znova, njena sposobnost razmišljanja je zastrupljena. Prepričana je, da hudobna sila vodi njena dejanja, da se vsi njeni dobri nameni sprevržejo v slaba dela. Počuti se krivo za vse, karkoli se je otrokom zgodilo grdega, zato se je umaknila, pobegnila je od njih, da bi jih obvarovala, boji se, da bi jim prinesla nesrečo. Nikomur ni lahko, zagotovo pa je najtežje prav njej. Zofija je znova zavzdihnila, vse je tako zelo zapleteno, povsem nemogoče je to razložiti.
Na Frančiškinem obrazu ni bilo mogoče prebrati, ali je karkoli razumela. Sedeli sta v tišini, ki sta jo kot dve redkobesedni modrijanki le tu in tam pretrgali z veliko obljubo ali pričakovanjem. Zofija je bila prepričana, da se bo Terezija hitro otresla zmotnih strahov in se vrnila domov. Frančiška bo vsak večer molila za mamino zdravje. Zofija bo skrbela za otroke, kolikor časa bo potrebno. Frančiška je vesela, da imajo takšno teto, čeprav bo že kmalu lahko sama prevzela skrb za dom in brate ter sestro.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
