Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo trideseti del.
Tisti, ki je sklatil akrobata
»Dvajset let kasneje se je vrnil na cerkveno dvorišče kot odrasel, vpadljivo oblečen moški, čigar elegantno pojavo je kvarilo samo komaj vidno šepanje. Spomini so oživeli, vprašanja so začela deževati. Vse jim bo povedal, njegov nasmeh je bil širok, samo nekam se mora nasloniti ali sesti, noga mu včasih nekoliko nagaja. Prihaja iz Amerike, šele pred par dnevi se je izkrcal v Trstu, urediti je moral nekatere stvari. Prišel je, da bi si nekje blizu kupil majhno kmetijo in na njej preživel leta, ki so mu še odmerjena. Nikamor več ga ne vleče, postaral se je bolj, kot bi bilo naravno, razburljivo življenje ni prizanašalo telesu.
Ko so ga po nekaj letih izpustili iz popravnega doma, je začel svojo pripoved, se je odpravil do tržaškega pristanišča. Trdo je delal, razkladal je ladje in varčeval za vozovnico do Amerike. Dvakrat je bil povsem blizu cilja, kupček denarja je že skoraj zadoščal za vkrcanje, a so ga premotile skušnjave, v nekaj nočeh je pognal vse prihranke. V tretje mu je uspelo, kupil je karto in se v obljubljeno deželo odpeljal iskat srečo, ki jo je skupaj z otroštvom tako neumno zapravil z enim samim metom kamna.
Selil se je iz kraja v kraj, opravljal različna priložnostna dela, dokler se ni pridružil četverici pustolovcev, ki so se odpravljali iskat zlato. Čeprav se jih nešteto opeče in uspe le redkim, so se vedno nove skupine iskalcev odpravljale v gore. Mesece so kopali in izpirali pesek, živeli so slabše kot berači, obupal je prvi tovariš, drugi, nazadnje je ostal sam z visokimi kupi ničvrednega peska. Neštetokrat si je rekel, da je dovolj, a mu je notranji glas prišepetaval, naj skoplje samo še en meter, zagotovo ga bo našel, ne sme odnehati tako blizu cilja. Mešalo se mu je že, z močmi je bil na koncu, nikoli ne bo prišel s te gore, je pomislil, krokarji bodo razvlekli njegove kosti. Takrat se je na situ zalesketalo. Ne ve, kako je zbral dovolj moči, da je prekopal najdeno žilo in jo presejal v vodi, nabral si je čeden kupček zlata.
Poslušalci, ki so dihali z njim, so odobravajoče pokimali, kot bi sami sodelovali pri tem tveganem podjetju s srečnim koncem. Vendar pripovedi še ni bilo konec, čakalo jih je naslednje dejanje.
Čeprav je imel srečo, kakršno je imel le eden med stotimi – občinstvo se je že po nekaj besedah znova umirilo – bi bilo prezgodaj za nebrzdano veselje. Potrebna je bila še velika porcija sreče in pameti, da ni zlatokop v nekaj dneh ostal brez vsega, na redke srečneže so v naseljih pod zlatimi gorami prežali kvartopirci, lepe ženske, lažni investitorji. A tudi tisti, ki so ušli sleparjem vseh vrst, še niso bili na varnem, naslednja grožnja so bili roparji, tatovi in morilci, ki žrtvam niso pobrali le zlata, ampak tudi življenje.
Ko se je vrnil v dolino, bi najraje vsemu svetu razglasil svojo srečo, napravil veliko gostijo, si privoščil pijačo in ženske. Zlati pesek mu je tiščal na usta, rinil se je v besede, hotel je poleteti med ljudi, noge so želele poskakovati, a se je uspel krotiti, kot vsega naveličan bolnik se je vlačil po naselju, vriskajoče srce je zagrnil z obupanim izrazom. Razprodal je opremo, kot zadnji revež je barantal in se kregal za vsak cent, prelisičil je preiskujoče poglede, ki so vrtali v možgane in srce, nihče ni podvomil o njegovi revi.
Kupil si je vozni listek do prvega pristanišča, kjer je prodal samo majhen del zlata, le toliko, da je imel za najcenejšo ladijsko vozovnico in obleko, ki jo je stlačil v borni kovček. Ni se hotel spotakniti na zadnjem koraku. Šele ko je prispel v Trst, se je preoblekel in prodal preostalo zlato.
Poslušalci so ga odobravajoče trepljali, iskreno so se veselili srečnega razpleta. Ponovil je, da si namerava kupiti manjšo kmetijo, dovolj je bil zdoma, kolikor mu je še dano življenja, ga hoče preživeti mirno, tiho in skromno. Mnogi so vedeli za primerne in ne predrage kajže, ki bi jih lastniki prodali, ponujali so se mu za vodnika. Njegova kratka otroška slava, ki se je končala z mimohodom v spremstvu žandarjev, se je po več kot dvajsetih letih čudežno dvignila iz pepela pozabe: vsem je bil ljub, imeli so ga radi, želeli so pomagati junaku, ki je ukanil goljufe, roparje in vso Ameriko.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
