Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo osemindvajseti del.
Tisti, ki je sklatil akrobata
»Utrujeni glas starega župnika je bil komaj slišen, zato se je Terezija s celim telesom nagnila proti Zofijinemu naročju, kjer je počival njen fantek. Matija, krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega duha, je zdaj razločno slišala. Drugi curek vode se je zlil po temenu drobne glave in poležal redke nežne lase, ko je odtekel proti zatilju.
Zdaj ima ime, si je govorila Terezija, nikoli več mu ne bo rekla mali. Čeprav je ime izbrala že dolgo nazaj, ga je tudi v najbolj tihotnih pogovorih vedno imenovala samo mali. Bilo bi nepotrebno izzivanje usode, ogovarjati ga z imenom, bil je slaboten, mnogi so govorili, da ne bo dolgo.
Matija je imel široko razprte oči, kot bi s slepim pogledom skušal ujeti dogajanje okrog sebe, ga doumeti. Ni jokal, še nakremžil se ni med polivanjem. Terezija je začutila ponos, ki se ji je že v naslednjem trenutku zazdel smešen, saj so samo tanki curki vode, a občutek zadovoljstva je vztrajal.
Župnik je sklenil roke v molitev in tiho hripal, da je Bog poslal svojega sina, da bi nas iztrgal iz teme in prestavil v čudovito luč svojega kraljestva. Terezijo je spreletel hlad, potopila se je v Matijeve svetle oči, zanj bi moral moliti z drugimi besedami, zdelo se ji je posmehljivo in nespodobno. Jezus bi se moral znova oglasiti, je pomislila, predolgo ga že ni bilo s tisto lučjo, ki prežge zid slepote, noben otrok se ne bi smel roditi v temo.
Pred cerkvijo je bilo veselo, za farni praznik so trgovci in kramarji postavili več stojnic, nikomur se ni mudilo stran. Terezija in Zofija sta si, pestujoč Matijo in Angelo, natančno ogledovali ponujano blago, njuna moža sta jo mahnila do bližnje gostilne. Tudi Frančiška in dvojčka so se, ko jim je Zofija napolnila žepe z medenjaki, zapodili v šumeč vrvež. Kmalu so se vrnili s sijočimi obrazi in ju razburjeno zadihani začeli vleči proti lipi, kjer se je že zgostil obroč radovednežev. V njegovem središču je stal moški gizdalinske zunanjosti: klobuk z ogromnimi krajci je imel s trakovoma zvezan pod brado, temen suknjič so po celotni dolžini rokavov krasile resice, usnjeni škornji so se mu oprijemali nog vse do kolen.
Tisti, ki je sklatil akrobata, je vršalo med ljudmi, kajti nekdo je v tujcu prepoznal domačega fanta, za katerim so se dolga leta nazaj izgubile vse sledi. Nenadoma so ga prepoznavali vsi, čeprav so leta spremenila njegovo postavo in obraz, predrzen fantič se je prelevil v moškega srednjih let.
Najmanj dvajset let je minilo, verjetno kakšno več, ko sta bila na istem prostoru pred cerkvijo podobna sejem in slavje, glavna privlačnost pa sloviti vrvohodec. Marsikaj nenavadnega se je že zgodilo v majhnem kraju, marsikateri posebnež ga je obiskal, a vrvohodec še nikoli. Iz line zvonika, slabih deset metrov nad tlemi, so napeli vrv do bližnje lipe, ki so ji požagali in posekali nekaj vej, s čimer so počistili zračno pot, na katero se bo podal akrobat.
Priprave so se strašansko vlekle, majhen, suhljat moški je večkrat odšel v zvonik in se po lestvi povzpenjal na lipo, morda je preverjal trdnost vozlov ali pa je želel še bolj nategniti vrv, da bi se mu ne vdajala pregloboko pod nogami. Ljudje so neučakano spremljali vsak njegov gib, zaslišale so se že prve zbadljivke, ko si je nadel ogrinjalo živih barv, splezal na lipo in poprijel za dolgo palico, ki mu jo je podala spremljevalka. Vrv se je zazibala in zadrhtela, ko je stopil nanjo, palica, ki jo je nosil v rokah, se je leno prevešala zdaj na eno zdaj na drugo stran. Vse oči so bile uprte vanj, ko se je visoko nad njihovimi glavami s počasnimi, lovečimi se koraki pomikal proti sredini vrvi, ki se je precej globoko vdala. V nekem trenutku je zakrilil, kot bi se mu pletena pot skušala spodmakniti, da je množici ušel krik strahu in takoj za njim vzdih olajšanja. Še žeparji, ki radi obiskujejo takšne prireditve in praznijo žepe nepazljivih ljudi, so stegovali glave pod nebo, in žandarji, ki bi morali oprezati za njimi, so zamaknjeno občudovali akrobatovo drznost.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
