Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo petindvajseti del.
V dolini
»Ignacija se je polaščala znana omotica, želodec se mu je obračal, omledna sladkobnost se je razlivala po vsem telesu, zdelo se mu je, da stoji na nečem mehkem in izgublja ravnotežje, njegove noge so postajale tresave, zgrudil se bo in razlezel kot razvezan snop. Ob njem stoječi rudar France, vrstnik iz Podkraja, ki je že pred leti šel v dolino, zdaj pa je Ignacija učil za kopača, se mu je spodbudno nasmehnil. Nikoli se ne bo navadil tega hitrega spuščanja z dvigalom, padanja v brezno, je odgovoril Ignacij. Delovni tovariš je odločno odkimal, zagotovo se bo privadil, le nekaj več časa potrebuje. Starejši rudar v bližini je navrgel, da je strah povsem odveč, hudiča hodijo samo dražit, ne selijo se k njemu.
Kletka je glasno udarila ob tla in se zatresla, nekdo je odprl rešetkasta vrata, gruča se je razpotegnila v vrsto. France je Ignaciju gostobesedno razlagal to in ono, se ustavljal in živahno mahal z rokami, všeč mu je bila učiteljska vloga. Z malo kom se razume, je potarnal, večina rudarjev ne deli njegovega mnenja, a Ignacij bo zagotovo na njegovi strani. Oba sta s kmetije, celo iz iste vasi prihajata, oba vesta, kako na tem svetu tečejo stvari. Obširno govorjenje je poskušalo biti vljuden uvod, France je nameraval Ignacija posvariti pred Zofijinim možem Albertom, vendar zaradi njunega svaštva ni hotel usekati naravnost. Njegovo okolišanje je bilo nepotrebno, Ignacij ga skoraj ni poslušal, misli so mu ves čas uhajale drugam.
Močan je in se hitro uči, kmalu bo postal kopač in bo lahko lepo živel, se je France dobrikal Ignaciju, le težavam se mora izogibati. Med rudarji je veliko zdraharjev, ki bi se kar naprej prepirali z lastniki in se jim upirali. Enkrat so plače prenizke, drugič jih goljufajo pri številu vozičkov nakopanega premoga, tretjič so cene v konzumu preveč navite, četrtič jih šikanirajo in tako brez konca in kraja. Nekateri rudarji nimajo nobenega potrpljenja, vse več se govori o stavki, mu je govoril, prav njegov svak Albert je med najglasnejšimi hujskači.
Ignacij se je v mislih poigraval z besedami starega rudarja, da se ne selijo k hudiču za vedno, da ga le obiskujejo. V Podkraju sta se življenje v dolini in delo v jami zdela povsem enostavna. Odložil bo koso in vile ter poprijel za kramp in lopato, skozi izhodna vrata podrtije bo vstopil v novo kolonijsko stanovanje. Nihče ga ni posvaril, kako zelo utesnjeno je v dolini, nikamor ne more stopiti, v stanovanju in rovu je stisnjen kot zajec v zajčniku. Bolje bi bilo vztrajati na zemlji, dokler bi pač šlo, dokler ga ne pobere, kot je še vsakogar.
Najpametneje bo ravnal, če se bo brigal le zase in svoje delo, je lajnal France. Pred tremi leti je bila stavka. Obljubljali so, da bo potem drugače, bolje, a je vse ostalo po starem. Razmere so se spremenile le za nekaj kolovodij, ki so izgubili delo in leteli iz rudniških stanovanj, tisti, ki so se držali pri strani, pa niso trpeli posledic. Zato on ne gre v nobeno stranko ali sindikat, naj ga še tako vabijo, še na zborovanja ne hodi, za nikogar ne bo nosil glave naprodaj.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
