Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo triindvajseti del.
Knapi iz Podgorja
»Dvakrat se je že hotela odpraviti naprej, a je vedno iz doline pripeljal novo blago in ji naročil, naj sešije še to in ono, da je podaljšal njeno gostovanje. Nekega jutra je znova šel v dolino, z vlakom se je odpeljal v večje bližnje mesto in se vrnil šele zvečer. Pripeljal se je s vozom, s katerega sta z vozarjem pazljivo dvignila šivalni stroj, ki je počival na mizici iz sijajnega rdečega lesa in z bogato ornamentiranimi železnimi nogami. Zdaj ne more več oditi, je rekel Tereziji, šivalni stroj ni kot hlebec kruha, ki ga razlomiš in poješ, da ostane le par drobtin.
Terezija je ostala, šivala je za sosede in pela za Ignacija. A časi so postajali vse slabši, odpustili so deklo, v hiši in okrog nje je bilo vse več dela, zato je vse manj šivala in skoraj nikoli več pela.
Jakob je posestvo prepustil sinu in se preselil v preprosto oglarsko kočo, ki jo je dal že pred leti postaviti na jasi sredi svojih gozdov. Tam je kuhal prvovrstno oglje in vsega brez težav razprodal rudniku in kovačijam. Zaslužil je več, kot je lahko spil, domov je prihajal vse redkeje, ni potreboval sinove družine. Ta se je hitro večala, kot bi lahko otroci s svojo številčnostjo obrnili tok dogajanja in povrnili srečne začetke. Tereziji in Ignaciju se je rodila Frančiška, kmalu sta ji sledila dvojčka Alojzij in Ludvik, zatem Angela in v nenavadnem letu 1900, ko so mnogi napovedovali konec sveta in se jim je v Podgorju zgodil vesoljni potop, še slepi Matija.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
