Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo dvaindvajseti del.
Knapi iz Podgorja
»Ko je župnik poročal Jakoba in Nežo, se ni mogel otresti misli, da med sabo veže preveč moči, da se to ne more dobro končati. Pred njim sta stala otroka moškega in ženske, ki sta mu edina v fari odrekla samoumevno poslušnost, potomca oseb, s katerima je bil tudi sam zelo previden, kot da ni prepričan, da lahko trdna vera in njegov Bog res premagata njune demonske sile.
Johana ni nikoli sprejela Neže. Ker se je Jakob pustil voditi materi in njuna popkovina nikoli ni bila zares prerezana, je bila snaha kmalu ponižana v deklo in priležnico. Drugo leto zakona je rodila Ignacija, tri leta kasneje Zofijo, še dve leti pozneje pa se je rojevanje sprevrglo v tragedijo. Ko so se začeli popadki, Johana ni poslala po Štefanijo, poklicala je neko žensko, ki je dvanajstkrat rodila in pomagala ob veliko porodih, o rojevanju naj bi vedela več kot vsi doktorji in babice. Krči so vse huje lomili majhno in krhko Nežo, dojenčka pa ni bilo na spregled, zato so poslali v dolino še po zdravnika. Dvojčka sta se zataknila in po njegovem prepričanju zadušila, zato ju je skušal izrezati, da bi rešil vsaj mater, a tudi Neža posega ni preživela.
Njena smrt je pretresla le Štefanijo. Trdno je bila prepričana, da bi se izteklo drugače, če bi poklicali njo, a so bolj zaupali neznanki in zdravniškemu mesarju, ki sta ubila njeno edinko. Preklela je vse Knape in se še bolj umaknila v čudaštvo in samotarstvo. Jakob in Johana sta ob Nežini smrti ostala hladna, mati je že na večer pogreba prosila sina, naj se ne ozira za novo ženo, sama bo skrbela zanj in za otroka, varovala jih bo bolje kot katerakoli druga ženska.
Jakob se je še bolj zagnano vrgel v delo. Žrlo ga je, ker mu ni uspevalo, kot je očetu, spet drugič se je tega veselil, saj mu ni želel biti v ničemer podoben. Vseeno so živeli dobro in brez dolgov, Štefanijino prekletstvo jim ni škodovalo, rudnik in industrija v dolini sta se hitro razvijala, leta debelih krav so kar trajala in trajala.
Vtis, da so stvari nespremenljive, da so obsojeni na enolično življenje, kjer ni prostora ne za rast ne za propad, da trud in ležernost enako obrodita, se je razblinil po Johanini smrti. Jakob je skrb za gospodinjstvo in hišo prepustil hčeri in dekli. Slednja je ukaze dvanajstletnice preslišala ali pa se jim odkrito posmehovala. Ignacij se je trudil v hlevu in na njivah, ki jih je Jakob, ki je vse več pil, puščal vnemar, a stvari so se hitro spreminjale. Poleg trgovin, ki so se namnožile v dolini, so nastali še delavski konzumi, pridelke je bilo vedno težje prodati. Rudnik je začel kopati pod Podgorjem in kmalu so se na površini začele risati uničevalske razpoke. Jakob se je zapletel v dolgotrajno in neuspešno tožarjenje z rudnikom, ki je požrlo večino prihrankov. Zofija je vse pogosteje bežala v dolino, sedemnajstletna je zanosila z nekim rudarjem in odšla od doma. Ignacij se je sam ubijal s kmetijo in postajal vse bolj mrk, medtem ko je Jakob samo še pil in preklinjal rudnik, ki mu je spridil zemljo in ukradel hčer.
Cvetoča Knapova kmetija se je hitro pretvarjala v strupeno močvaro in najbrž se Ignacij nikoli ne bi izkopal iz nje, če se ne bi pozne jeseni tisoč osemsto štiriindevetdesetega pri njih ustavila potujoča šivilja. Dekla ji je dala pokrpati nekaj perila in sešiti par preprostih srajc. Terezija je prepevajoč sedla k delu in zgodil se je čudež, njen mili glas je prevetril hišo, dobra volja je razgnala zatohlo mučnost. Ignaciju se prvič po dolgih letih ni več mudilo na njivo ali v hlev, samo sedel bi, jo gledal in poslušal. Ko se je končno odpravil iz hiše, je še dolgo postaval v bližini, da je lahko slišal Terezijino zdaj veselo zdaj žalostno petje.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
