Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo enaindvajseti del.
Knapi iz Podgorja
»Jakob je moral že kot otrok poprijeti za vsako delo, nasledniku največjega grunta v vasi pritiče trda vzgoja, je bil neprizanesljiv oče, od malega ga je vlačil vsepovsod. V glavo mu je vbijal svoje resnice. Kadar je kupil nov kos posestva, mu je oznanjal, da tistega, ki stoji na mestu, kmalu vsi prehitijo. Če ne pobereš, kar je dozorelo, bo to vzel nekdo drug ali pa gniloba, mu je pridigal, kadar sta delala pozno v noč in je fant še komaj stal na nogah. Kadar ga je udaril, je vedno sledil nauk, da brez trde roke nepopustljivega gospodarja še tako trdno posestvo neizbežno propade.
Jakob je tako kot mati sovražil očeta in se ga bal, njegova ljubezen je v celoti veljala Johani. Tudi mati ga je ljubila bolj kot vse na svetu, a z vso silno ljubeznijo nista imela kaj početi, dokler je bil njun mož in oče živ.
V pozni zimi tisoč osemsto devetinšestdesetega sta oče in sin sekala v obširnem gozdu pod goro. Rudnik je potreboval brezkrajne količine lesa in jih je dobro plačeval. Ko sta se umikala izpodžagani smreki, je očetu spodrsnilo, zapeljal se je po mokrem snegu in padel čez prepadno steno. Jakob je lahko zgolj nemočno opazoval, kako je očetovo telo v trenutku spolzelo čez skale, časa je bilo dovolj le za preblisk veselja.
Smrt Knapa, čigar ime so pozabili, je Podgorju prinesla olajšanje. Naporno je bilo živeti v bližini nekoga, ki mu vse uspeva in čigar posestvo raste, kot bi ga napadel gigantizem. Kljub temu so se že na pogrebu pojavile govorice, da njegov zdrs ni bil naključen, Štefanija da ga je uročila na Johanino prošnjo. Zgodbi so kmalu prikimali tudi redki dvomljivci, saj sta se Jakob, ki je prevzel kmetijo, in Štefanijina edinka Neža poročila, ko se zemlja na grobu še ni posedla.
Ljudem ni bilo mar dejstev, ki so bila nasprotna njihovim resnicam. Johana in Štefanija ne le da nista sklepali kupčij, obe sta poroki močno nasprotovali. Johana je Jakoba vztrajno nagovarjala, da bo ona najbolje skrbela zanj, drug drugemu sta dovolj, nobene druge ženske ne potrebuje, Štefanija pa ni želela izgubiti edinke, o kateri so bili vsi prepričani, da jo je tako ali tako nekje ukradla.
Prebivalci Podgorja in sosednjih vasi so do Štefanije gojili podobno močna čustva kot do Knapa, čigar ime je bilo pozabljeno. Bila sta podobne starosti, čeprav je bila ona videti kot stoletnica, majhna in ukrivljena, šibka trlica, on pa je še kot potolčeno truplo ohranil videz hrusta. Kakor jih je Knap spravljal v zlovoljnost, ker mu je vse uspevalo, so se Štefanije bali zaradi njene čudodelne moči, verjeli so, da se ji umikajo še kače, ko po skalah lazi za zelmi, iz katerih vari svoje pripravke. Njenemu čaranju so pripisali vse, kar je šlo narobe –požare in slabe letine, njeno delo so bile bolezni v hiši in hlevu, kriva je bila za nenasitne vrabce na njivah, zmrzali, suše in povodnji, ki so odnašale imetje, za samomorilce, neplodne ženske in pobegle hlapce – a so jo vedno tudi poklicali na pomoč, kadarkoli se je kaj od tega zgodilo. Kljub godrnjanju se je vedno odzvala, včasih je zdravila z mazili in tinkturami, drugič je risala čarovna znamenja po koži, po stenah ali kar po zraku.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
