Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo devetnajsti del.
Knapi iz Podgorja
»Johana je v kamri poslušala njun pogovor – kadar je bil v hiši hlapec, se je morala vedno umakniti v drugo sobo – in zatem mehčala babico, naj se usmili sirote, ki nima njene sreče. Če gostilničarke, ki si je naložila že šesti križ, ni ganila mladeničeva zgodba, je podlegla Johaninim prošnjam.
Prišlek je ponujeno priložnost pograbil z obema rokama. Delo okrog hiše je bilo vedno zgledno opravljeno, sedemnajstletna Johana pa kmalu ni mogla več skriti nosečniškega trebuha. Nista se ljubila, a sta zelo hitro postala intimna. Združila ju je njegova trdna odločenost, da bo postal gospodar na kmetiji, in njeno sočustvovanje z njegovim trpkim življenjem. Nikoli ji ni romantično dvoril, tega niti ni znal, bil je hladen, leta stalnega pretepanja in zasmehovanja so ga naredila trdega, v njem je bilo ogromno jeze in sovraštva. Johana ni bila ljubica, bila je bodoča lastnica majhnega posestva, dotiki niso bili ljubljenje, ampak oplojevanje, ki mu bo utrlo pot do kajže, iz katere bo znal zgraditi trdno kmetijo. Imel je živalsko voljo in neomajno odločenost, da bo zaživel svoje sanje.
Johana ni vedela ničesar o življenju, bivala je v pravljični predstavi, ki jo je zanjo ustvarjala babica. Njeni nauki o dobrem, ki je obsojeno na zmago, in o zlu, ki vedno propade, so bili v resničnem življenju neuporabni. Johana se ni naučila boriti, tudi če bi se hotela braniti, se ni znala. Kot je prej vdano sprejemala, kar ji je naklonila babica, je zdaj to, kar ji je dajal sin hlapca. Ležala sta skupaj, ko mu je sijočih oči začela navdušeno pripovedovati nenavadno ljubezensko zgodbo o svoji materi in očetu, a je že po nekaj prvih stavkih zamahnil z roko, da nima časa za takšno romantično navlako.
Gostilničarka si je ob pogledu na Johanin trebuh pulila lase, vzgojni eksperiment se ji je spridil, breme njenih krivd se je podvojilo. Gostilničar je bil bolj stvaren: fant resda ni privlačen, kot je bil Raduš, a je vsaj popihal ne bo, ne plava v oblakih, gospodaren in podjeten je, žilav, trdno povezan z zemljo. Poročila sta se z njegovim blagoslovom, majhno posestvo je bilo bogata dota. Gostilničarka se je po njuni poroki vrnila v dolino, novi gospodar ji je nedvoumno pokazal, da v Podgorju ni zaželena.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
