Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo šestnajsti del.
Knapi iz Podgorja
»Z Ignacijevim odhodom v dolino je tudi saga o Knapih stekla tja, od koder je izšla tri generacije prej.
V manjši furmanski gostilni na robu naselja se je sredi dopoldneva ustavil potujoči trgovec. Krčmar je skozi okno hitro ocenil, da je konj star in majhen voz precej prazen, zato se mu ni mudilo pozdraviti gosta, čeprav je bila gostilna povsem prazna. Opazoval je trgovca, moškega v najboljših letih, vitkega in vojaško vzravnanega, kako je izpregel konja in ga odpeljal h koritu. Nepomemben kramar, ki se potika po sejmih, je navrgel ženi, ki se mu je pridružila pri oknu.
Obiskovalec je bil zelo visok, moral se je celo malce skloniti, ko je vstopil skozi vhodna vrata. Gostilničar je na mizo prinesel pollitrski vrč vina in vljudnostno prisedel, dokler žena gostu ne bi postregla s hrano. Trgovec se je izkazal za sijajnega pripovedovalca, tako da se gostilničar ni odmaknil od mize niti med obedom, tiho se je jezil na njegovo počasno jedenje in nestrpno čakal, da nadaljuje pripovedovanje. Ko si je gost končno obrisal roke in si med pohvalami gospodinji prižgal pipo, je k njima prisedla še gostilničarka.
Raduš, tako je bilo trgovcu ime, jima je s svojim mehkim glasom razložil, da se je prvič znašel v tem kraju. Ne žene se za trgovskim dobičkom, preprosto rad potuje, zato ga radovednost večkrat spravi z začrtane poti. Nenehno mora obiskovati neznane kraje in srečevati nove obraze, kar je prekletstvo za njegov posel, a tudi tolažba za dušo, ju je nasmejal. Tisti dan bi moral biti na sejmu par deset kilometrov stran, a je kot že tolikokrat prej zavil z začrtane poti. S poslom ne bo nič, se je pa zapeljal skozi majhen kraj, spoznal je prijaznega gostilničarja in njegovo čudovito ženo, izvrstno kuharico, se ji je nasmehnil, kar je tudi nemajhen dobiček.
Gostilničarka se je hotela oddolžiti prikupnemu gostu, tudi njen mož je bil brezmočen proti lahkotnemu pršenju zapeljivih besed in je pokimal, ko jima je Raduš ponudil, da pokaže svoje trgovsko blago. Z voza je prinesel trpežno domače svetlo platno in temno sukno za obleke, pisano potiskano in rožasto blago z Moravskega, nazadnje še mehak vinsko rdeč žamet in zapeljivo zeleno svilo. Gostilničarki se je zazdel neustavljivo privlačen, ko je spretno razkazoval in opisoval blago, njen mož pa je glasno pomislil, da bi se iz svile nemara lahko naredila lepa kapuca za Felicijo. Žena je ob omembi hčerinega imena planila v jok; Raduš ju je sočutno pogledoval in čakal, dokler gostilničarka ni začela ihte pripovedovati o njihovi veliki tragediji.
Feliciji se je v njenem dvanajstem letu primerila huda nesreča. Tistega večera so gostili zabavo, bilo je ogromno povabljencev, nenehno se je mudilo. V nervoznem direndaju je v kuhinji padla, najbrž jo je kdo nehote sunil, in nase prevrnila težek kotel. Poparila se je po obrazu in desni strani telesa, posoda ji je zlomila čeljust. Čudež je bil, da je preživela, a iz ljubke deklice se je spremenila v … Gostilničarka ni mogla dokončati stavka, jok jo je strl. Ko se je hlipanje poleglo, je Raduš previdno vprašal, ali lahko vidi njuno hčer. Odločno sta ga zavrnila, Felicija se sramuje svojega videza, vedno nosi kapuco in do tal segajoče tunike, le materi pokaže svoj iznakaženi obraz. Naj mu dovolita, je vztrajal, da jo vidi vsaj v njeni opravi, daleč stran na Jutrovem se vse ženske skrivajo v takih oblačilih.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
