Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo petnajsti del.
Slovo
»Na pogrebščini se je zbralo dvajset sosedov in sorodnikov. Župnik je zavrnil njihovo povabilo, Štefanije ni bilo niti na pogreb. Zofijin mož Albert se je izkazal za praktičnega človeka, mizo in klopi po vsej širini kozolca je naredil tako, da je nekaj močnih desk oprl na late za sušenje sena, s čimer je nastala preprosta dolga miza s prav takšnima klopema po obeh straneh. V porušeni hiši ni bilo več mogoče gostiti nikogar.
Najstarejša Jakobova sestra je trikrat glasno zmolila očenaš, drugi so ji mrmrajoče sledili. Tišino, ki je zazevala, ko naj bi se po čem dobrem spomnili pokojnika, je motilo samo srebanje in cmokanje. Pogovor se je obiral, kot bi omizje posedli nezaupljivi neznanci, le pogrebci so nekajkrat zbodli blatnega tovariša, naj se mu ne mudi tako zelo v onstranstvo. Soseda je spraševala Jakobovi sestri in brata, ki ju že več let ni bilo v Podgorje, kako živijo, a so vsi odgovarjali le s kratkimi dobro, v redu, nič posebnega.
Mučno vzdušje so pregnali šele otroci, ki jih je Zofija spustila k mizi, ko so gostje pojedli. Ženske so glasno občudovale ljubko Frančiško, ji popravljale rumeno pentljo v laseh in jo jemale v naročje, moški so se šalili in neprenehoma spraševali dvojčka, kdo od njiju je Alojzij in kdo Ludvik. Spraševanje se je sprevrglo v veselo igro, ko so jim otroci začeli vračati z istimi vprašanji. Soseda se je zasmejala, da nekje skrivajo še dva podobna škrata, sosed pa je podražil Ignacija, naj vendarle v njihovo družbo pripelje tudi svinjsko pastirico. Podkrajani so se ob tem pozivu veselo muzali, sorodniki od drugje so le debelo gledali.
Zofija je šla iskat svakinjo, za mizo je stekel živahen pogovor o zadnjem neurju in propadanju naselja, preštevali so tiste, ki so odšli v dolino, in one, ki so še vztrajali, računali, koliko škode je utrpel vsak izmed njih, ugibali, ali bo sploh kdo vzdržal do konca leta. Blatni pogrebnik je o Podkraju skoval enostavno mrtvaško rimo, da gre z njim h kraju.
Terezija je leže na boku božala Matijo in Angelo ter jokala kot dež. Zofija je počepnila in ji prišepnila, da bi gostje radi videli njo in otroka. Porodnica ji je odgovorila, da je prešibka, a je Zofija vztrajala, naj jih gre vsaj pozdravit, saj bodo drugače oni prišli k njej. V naročje je vzela Matijo, z drugo roko vzdignila drobno Angelo in počakala, da se je Terezija spravila na noge.
Teti sta takoj pograbili oba malčka, moški so kradoma pogledovali Terezijin objokani obraz. Ali je ribala hren, se je skušal pošaliti sosed, a se nihče ni nasmehnil. Zofija je bila prepričana, da svakinja joka zaradi Matijeve slepote, soseda, da preliva solze slovesa ob skorajšnjem odhodu v dolino, blatni pogrebnik pa je pomislil, da je vsaj nekdo imel rad preklemanskega sitneža. Če bi vprašali Terezijo, ne bi znala odgovoriti, solze so ji tekle kar same.
Nekaj časa so še posedali pod kozolcem, a vzdušje je znova tonilo v žalobnost, ki je kmalu spravila na noge Jakobovega brata, hitro sta mu sledili še sestri z možema. Obljubili so si, da se bodo kmalu ponovno srečali, vsi so iz istega gnezda. Kljub ubranosti njihovega zatrjevanja in prikimavanja ni nihče verjel ne drugim ne sebi; Jakob je umrl, rodna hiša se podira pred njihovimi očmi, še zadnje šibke medsebojne vezi so se pretrgale.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
