Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo štirinajsti del.
Slovo
»Nihče iz Podgorja ali sosednjih vasi se ni spominjal, da bi že kdaj prej na pokopališču in s cerkvenim obredom pokopali koga, ki si je sodil sam. Jakoba Knapa, ki mu je bilo krščanskega življenja in cerkve malo mar, so.
Župnik je Zofijo, ki se je prišla dogovorit o pogrebu, brez okolišanja zavrnil že pri vratih, pogovor o tem da je odvečen. Njegovo oblastno ravnanje jo je razkačilo, ponovila je besede, s katerimi je zdravnik nekaj ur prej razorožil žandarja: komur se tako grobo podre življenje, ne more biti odgovoren za dejanje, ki ga je storil v brezupu. Še tako tragične okoliščine ne morejo biti opravičilo za greh proti svetosti življenja, je glas povišal tudi župnik. Zofija je mirneje nadaljevala, da prosi zgolj za pogreb svojega očeta, ki se je vse življenje hrabro spopadal z vsem, kar mu je prišlo nasproti; moški, ki je dvignil roko nadse, je bil povsem drug človek. Odgovorni smo za svoja dejanja, amen, je bil odločen župnik, da bi se znebil trmaste obiskovalke. Kadar človeka zapusti zdrava pamet, se njegova ravnanja merijo z drugimi vatli, zanje ga ne more doleteti prekletstvo pekla. Mar ni Jezus učil, da ubogim v duhu pripada nebeško kraljestvo, ni popuščala Zofija.
Najraje bi jo mahnil, s težavo je zadrževal jezo, ko ga je Zofija na pragu župnišča glasno učila poslanstva, uspelo ji je celo skrhati njegovo začetno odločnost. Z zlagano strpnostjo ji je pojasnjeval, da je primer njenega očeta resnično bolj zapleten, vključuje tudi nekatere dvome, zato bo še enkrat razmislil in ji dokončen odgovor povedal naslednje jutro.
Zvečer se je šel v sosednji kraj pogovorit s starejšim duhovnikom, pri katerem so novinci iskali nasvete, kadar so se znašli v precepu. Debelo uro sta tehtala med škandalom, ki bi ga glasna prepirljivka verjetno sprožila, brezbožni delavci pa z veseljem razpihovali, in precedensom, ki bi na cerkvena vrata pripeljal sorodnike vseh prihodnjih samomorilcev. Stari župnik se je izkazal za metodičnega, preudarnega in predvsem zelo pragmatičnega. Menil je, da pokojnikova verjetna neprištevnost v času samomora opravičuje pokop na pokopališču in celo cerkveni obred, s čimer se bo župnik izognil pretečemu kravalu in predvidljivemu prostaškemu norčevanju iz cerkve. Vsekakor pa naj skuša ohraniti jasno razlikovanje med onimi, ki bogaboječe sprejmejo trpljenje, in tistimi, ki si v nasprotju z božjo postavo vzamejo pravico do zadnjega pobega.
Župnik si je dolgo v noč razbijal glavo, kako naj povsem jasno pokaže prezir do samomorilca in še bolj do njegovih izsiljevalskih sorodnikov. Namesto v običajnem spremstvu dveh ali treh ministrantov je prišel v družbi enega samega strežnika. Obred je začel z besedami, da je pokojnikovo zadnje dejanje vredno najostrejše graje, milost cerkvenega pogreba lahko uživa samo zato, ker mu je obup omračil um. Ničesar drugega ni povedal o Jakobu Knapu, da bi bil ritual čim krajši, je izpustil celo kakšno molitev. A vse to je bilo veliko premalo, se je grenko zavedal, da bi ljudje njegovo svarilo sploh opazili, kaj šele, da bi koga prestrašilo. V nedeljo jim bo pri pridigi položil na srce, da je samo bogaboječe življenje mogoče kronati z dostojanstvenim cerkvenim pogrebom.
V tolažbo mu je bilo le upanje, da bodo ljudje pogreb nepriljudnega samomorilca hitro pozabili, a se je usoda grdo poigrala. Pogrebci, štirje starejši moški iz Podgorja, so pod krsto položili dve debeli vrvi in jo začeli počasi spuščati v globino. Prvi dvojec je bil hitrejši, krsta se je krepko nagnila, zato jima je starec iz drugega para zaklical, naj se ustavita, stopil je na kup izkopane zemlje, da bi bolje videl, koliko mora popustiti vrv, a mu je na mokri ilovici spodrsnilo. Krsta je truščema strmoglavila v jamo in nesrečneža potegnila s sabo. Strah se je za trenutek prikazal na obrazih okrog stoječih, ko pa se je iz groba zaslišalo besno preklinjanje, marsikdo ni mogel zadržati smeha. Ignacij se je nagnil k svojemu stricu in mu zašepetal, da je natanko tako, kot bi se Jakob oglašal iz groba, takšen je bil zadnja leta, samo vpil je in preklinjal.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).