Včeraj, 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo dvanajsti del.
Slovo
»Jakob je imel nekoliko otekel in malce temnejši obraz kot navadno. Smrt ga je polepšala, zamolkla polt je prekrila popokane žilice in pijanske maroge, oteklina nekoliko zgladila ostre gube. Ujede, miši in drobna golazen mu še niso načele obraza, Ignacij je truplo našel pred njimi. Ko ga je snemal z veje, ni čutil ničesar, neprijeten mu je bil le mrtvečev hladen objem. Naložil si ga je na ramo in ga odnesel proti razvalinam svoje hiše; pomislil je, ali ji še lahko tako reče, ker je bila prodaja že dogovorjena, ne pa tudi podpisana.
Truplo je odložil kot vrečo krompirja, naslonil ga je na hišni vogal, se oddahnil in šel v kuhinjo, kjer se je Zofija klepetavo vrtela med štedilnikom in otroki. Še preden je pozdravil, je hotela vedeti, kako je opravil na rudniku. Bilo mu je prav, da je lahko za trenutek odrinil očetov samomor, katerega teže in tragičnosti se je zavedel šele zdaj, ko bi ga moral izreči. Tudi zato je nenavadno gostobesedno poročal, kaj sta se dogovorila z rudniškim ravnateljem. Pripoved ga je zapeljala, ponavljal je dialoge in skušal posnemati ravnateljevo govorico, da se je Zofija nekajkrat veselo zasmejala, celo vstal je, da bi nekaj pokazal na namišljenem zemljevidu. Tako zelo se je vživel v jutranje dogajanje, da ga je sestrina pripomba, kako se bo moral tudi oče hočeš nočeš sprijazniti s tem, povsem spodrezala, prebledel je, umolknil in zlezel vase. Zofija ga je začudeno pogledala, njene oči so terjale odgovor, on pa ga ni mogel izgovoriti, zato si je z roko potegnil čez vrat in jo nato visoko dvignil. Nerodna pantomima je bila povsem nedvoumna: Zofija je zabičala otrokom, naj se ne premaknejo iz kuhinje, in zaprepadena odvlekla Ignacija skozi vrata.
Ob pogledu na sključeno truplo ji je ušel krik, ihteč je pokleknila k očetu, mu razpirala veke in se naslanjajoč na njegove prsi skušala prepričati, ali mu morda po kakšnem čudežu še bije srce. Obtožujoče je pogledala brata, iz nje so se usipala vprašanja, zakaj ga je privlekel k hiši, ali je obvestil žandarje in poslal po župnika. Zmeden je stal pod nalivom besed, dokler mu ni rekla, naj ne stoji kot teslo in pokliče vsaj sosede.
Soseda je odpeljala otroke, ki so jim prihranili pogled na mrtvega deda, Zofijin mož pa je odšel v dolino po orožnike. Čakajoč nanje sta Ignacij in Zofija obsedela ob truplu, s katerim ni bilo kaj početi. Tudi ko je bil živ, si že dolgo niso imeli česa povedati, gojili so medsebojne zamere, redkokdaj so se srečali in še takrat so se le sovražno prepirali. Po dolgem molčanju je rekla bratu, naj ničesar ne pove Tereziji, saj bi ji lahko zaradi vznemirjenja presahnilo mleko. Stopila je do svinjske kuhinje, nekaj trenutkov skozi priprta vrata opazovala Terezijo, ki je v spanju objemala Matijo, in se nato vrnila v nemo družbo.
Tišino je pregnalo šele škripanje kočije in len hod vpreženega para konj. Mlajši debelušen zdravnik si z Jakobom ni dal veliko opraviti. Žandarjema, ki sta pozorno spremljala kratek pregled, je navrgel, da je truplo brez življenja že vsaj pol dneva, nemara celo ves dan. Ko se je vzravnal, je kratko sklenil, da gre za običajen samomor brez znakov nasilja. Največ, kar lahko storijo za pokojnika, je, da spijejo kozarček za mir njegove duše, je pogledal Zofijo, nato pa nazaj v dolino, se je obrnil še proti uniformirancema, živim so bolj potrebni kot temu nesrečniku.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
