Danes, 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo enajsti del.
»Ignacij se bo nameril proti vratom, a še preden bo storil prvi korak, se bo znova obrnil proti ravnatelju. Prejšnji dan se mu je rodil sin, njegov peti otrok, bo rekel. Starka, ki je pomagala pri porodu, pravi, da je uročen, zaznamovan. Ravnatelj bo sočutno pokimal, ko bo Ignacij dodal, da je res slaboten. Zatem bo ravnatelju predlagal nenavadno kupčijo: rudnik naj mu izplača le pol kupnine za zemljo, druga polovica naj bo plačilo za brezplačno bivanje v stanovanju, dokler bo ta otrok živ. Če bi otrok umrl v nekaj mesecih ali letih, bo rudnik napol zastonj prišel do zemlje, če pa otrok doživi sto let, onadva tega tako ali tako ne bosta dočakala. Ravnateljev smeh bo tokrat še bolj sproščen, obiskovalcu bo znova polaskal, da mu je všeč, ker je zgled skrbnosti.
Ignacij bo v bližnji gostilni kar za šankom popil nekaj kozarcev vina in jo dobre volje mahnil proti Podgorju. Resda mu je Zofija svetovala, kako naj postopa in govori, se mu bo motalo po glavi, a si verjetno niti v sanjah ni predstavljala, da se bo tako dobro odrezal. Njegov korak bo lahkoten, od srca so mu padla nešteta bremena, ki so ga delala starega, še sam ne bo vedel, kako bo iz njega poletel vrisk, jasen in glasen, slišen verjetno vse do Podgorja.
Hitel bo proti domu, da jim sporoči veselo novico, kako je nastopil konec negotovosti in čakanja. Vse je uredil, prihajajo drugačni, mirnejši časi. Na vrhu klanca se mu bo odprl razgled na Podgorje, pod jasnim nebom se bo v soncu kopala njegova vas, ki ne more več skriti razpok, razpredenih kot gube na obrazu starca. Trden se zdi le vzhodni del pobočja; končuje se z zarezo, ki je presekala njegovo hišo. S pogledom ji bo sledil, kako se vije v hrib in se nato v blagem loku izogne paru brez, ki rasteta slabih sto metrov nad hišo.
Prav na tistem koščku zemlje so pokopali dvojčka, njegova mrtvorojena brata. Župnik ju ni hotel pokopati na pokopališču skupaj z njihovo materjo, ker nista bila krščena. Štefanija je tisto, kar je ostalo od njunih teles, odnesla nad hišo in tam zakopala, morda je zasadila tudi brezi ali pa ju je zasejal veter. Čeprav sta drevesi rasli sredi polj, ju niso posekali, bili sta edini spomin na brata, ki nista dočakala niti imen. Kadar je šel mimo, se je vedno pobožno pokrižal.
Noge ga bodo kar same vodile tja, medtem ko se bodo misli igrale z vprašanji, ki mu jih bodo doma zastavili ob povratku. V domišljiji si bo slikal, kako ga bodo sprejeli. Ne bo jim takoj povedal, kako je opravil, z molkom bo dolgo dražil njihovo nepotrpežljivost. Smehljal se bo prizorom, ki se imajo kmalu zgoditi, ko bo na bolj oddaljeni brezi, napol zakrito z vejami in listjem, opazil viseče telo.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
