ponedeljek, 15 julija, 2024

Iz te kategorije

Rejništvo moraš začutiti

Petnajsti dan maja obeležujemo mednarodni dan družin. V tem tednu (danes drugič) bomo objavili tri zgodbe zasavskih rejniških družin, ki so jih pripravili na Centru za socialno delo Zasavja. Centri za socialno delo v Sloveniji se soočajo s pomanjkanjem rejniških družin. Tudi zato objavljamo zgodbe. Da mogoče vzpodbudimo še kakšno družino za odločitev o rejništvu. Tokat objavljamo pogovor z rejnico iz Trbovelj.

Povejte, prosim, nekaj besed o sebi in svoji družini.

Sem upokojenka in imam v rejništvu tri otroke, ki so stari 14, 14 in 17 let. Imam dve hčerki, ki ne živita v Trbovljah in 4 vnuke, s katerimi imamo pogoste stike.

Kako ste se odločali za izvajanje rejništva in kako je zorela odločitev za ta korak?

Za rejništvo sem se odločila zaradi situacije v družini, saj sem imela v rejništvu mojega vnuka, ker je mamica živela v Ljubljani. To sploh ni bila dilema, takoj ko sem na Centru izvedela, da je to mogoče, sem se za to odločila. Sedem let nazaj je dozorela tudi želja, da bi vzela k sebi otroka iz druge družine. Takrat so me vprašali na Centru, če sem pripravljena sprejeti otroka in nisem mogla reči ne. To sta bila otroka, ki sta še danes pri meni. Tretja deklica je prišla k meni marca v vikend rejništvo.

Sem otrok ločenih staršev, moja mačeha je bila do mene vedno zelo huda, ni lepo ravnala z mano. Zato vem, kako lahko otroci v družini trpijo, kako hudo je lahko, če se nimajo komu zaupati. V otroštvu sem prestala veliko hudega, zato sedaj želim pomagati drugim otrokom.

Kako veš, da si poklican za to poslanstvo? To mora človek imeti v sebi. Tega ne znam opisati. To mora človek čutiti. Sem otrok ločencev, imela sem zelo težko otroštvo. Skozi to se mi zdi, da ne morem gledati otroka, da bi trpel.

Ali lahko opišete najlepše izkušnje, dogodke, ki ste jih doživeli tekom izvajanja rejništva?

O, teh pa je bilo veliko. Naj izpostavim dopuste na morju, izlete v hribe, druženja z mojimi otroci in vnuki, praznovanje rojstnih dnevov. Te vedno praznujemo skupaj. Saj imajo moji vnuki rojstne dni takrat, kot tudi moji otroci doma. Zato gremo k hčerki, ter praznujemo skupaj. Skupaj praznujemo tudi novo leto, božič.

O vseh stvareh se pogovorimo, vedno vemo, kaj si kdo želi, kam gre, kaj dela. Deklica je skrbno izbrala srednjo šolo, sedaj se z veseljem vozi v Šentjur. Je odkrita, poštena, pogovorljiva. Odnose gradimo na zaupanju, zato tudi lahko gre k fantu v Šentjur.

Vsi trije so kot moji otroci. Ne delam razlike med mojimi vnuki in med mojimi otroci v Trbovljah. Ker ti otroci morajo najprej čutiti tisto pripadnost. In ko čutijo to pripadnost, sigurnost, sploh ni nobenih problemov. Nikjer. To so naši otroci. Ne znam opisati tega, ampak … Vsi skupaj smo družina. Zelo lepo je, da so prijatelji z mojimi vnuki. Med seboj se kličejo, se pogovorijo po telefonu.

Družimo se tudi z drugimi družinami preko društva Sožitje. Ta druženja sta jih spremenila. Obogatila. S tem sta dozorela, saj vidita, kako sta lahko srečna, da sta zdrava. Otroci so si seveda med seboj različni. Eni so bolj čustveni, eni pa bolj trdi, ker so doživljali več travm.

S kakšnimi pasti in izzivi rejniške dejavnosti ste se srečali?

Na začetku, ko otrok prinese s seboj vsak svoj nahrbtnik, otroka takrat še ne poznaš dobro. Takrat se moraš seznaniti z zdravstvenim stanjem otroka, z njihovim načinom življenja, ter se temu nekako prilagodit, ter ga počasi, počasi spravljati na pravo pot. Da bo začel upoštevati lepo vedenje, navade v trgovini na primer, ker nekateri otroci ne poznajo, kako se obnašati v trgovini. Da otroka spraviš na pravo pot, potrebuješ nekaj časa. Meni je pri tem res zelo veliko pomaga gospa Valentina (op. strokovna delavka CSD Trbovlje Valentina Slanšek), ki me je usmerjala, mi ves čas stala ob strani. Skozi to sem vse skupaj lažje speljala.

Kako vidite svojo vlogo rejnika?

Želela bi, da se otroci osamosvojijo. Da se bo otrok znašel, da vem, da ne bo lačen, ne bo žejen, da se bo znašel v družbi. To je moj namen, da so otroci samostojni. Moram reči, da sem sedaj zadovoljna s tem, kar sta se naučila. Znata kuhati, prati, pospravljati. Včeraj me je uščipnilo v križu pa je prišla deklica iz šole in je rekla: »Daj, babi, kar leži, če te križ boli, si bom sama pripravila kosilo in ti bom pospravila kuhinjo.« In res je v nulo vse pospravila, res je zelo pridno dekle. Sicer pa sama pripravljam kosila, saj rada kuham, sem kuharica po poklicu. Jemo različne jedi, tudi kitajsko, turško, tajsko hrano pripravljamo, najrajši vsi skupaj med vikendi. To je to druženje, malo heca, pogovorov, v bistvu pa priprava otroka na samostojnost.

Kako ocenjujete sodelovanje s CSD?

Super. Res. Z vsako strokovno delavko, s katero sem sodelovala na CSD, sem bila zelo zadovoljna. Nikjer nisem imela nobenih konfliktov. Glede sistema dela na CSD pa bi lahko rekla, da je bil že v preteklosti podan predlog, da bi se nagrada za delo rejnika povečala, kar bi bilo smiselno. Sicer pa mislim, da rejniki nimamo nobenih takih zadev, da bi se pritoževali čez CSD. V enem pogledu smo rejniki sodelavci Centra. Če pa pogledamo drugače, pa imamo otroke 24 ur, mi skrbimo za vzgojo in skrb, center pa vodi formalne zadeve. To je zelo dobro organizirano, s tem sem zelo zadovoljna. Obiski na centru so stvar dogovora, odvisno je od primera do primerna, vedno so me zelo lepo sprejeli na centru. Vedno lahko pokličem, če rabim pomoč in nasvet, ali se dogovorim za razgovor s socialno delavko. Tudi obiski, ko socialne delavke pridejo na dom, so zelo dobrodošli. To je dobro za otroka in za center, saj se mora le ta pozanimati, kako gre otroku, kje živi, kako napreduje. Naj se center sam prepriča, kje in kako otrok živi, naj se prepriča, kakšna je njihova prehrana, kako so pospravljene njihove omare, kako so otroci urejeni.

Otroci, ko rastejo, rabijo kar nekaj denarja. Hrana je sedaj draga, jaz za hrano porabim 300 do 400 evrov na mesec, in moji otroci so gurmani. Ne morem reči otroku, da nekaj ne bom skuhala, če točno ve, da znam. Sledim tudi njihovim željam. Velikokrat tudi gledamo TV 24 Kitchen (smeh), pa se nam takrat porodi kakšna gurmanska želja po dobri hrani. Otroka sta nora na indijsko hrano … Nudim jima, kolikor jima lahko nudim.

Otroka imata veliko potreb, včasih gresta ven, na sladoled, na sok s prijatelji, potrebujeta nekaj denarja. Lažje bi bilo slediti otrokovim potrebam, če bi rejniki prejeli več denarja. Za moje otroke, ki so pri meni v rejništvu, kupujem na enak način kot za moje vnuke. Ne delam razlik. Vsi smo ena družina.

Deklica želi opravljati izpit za avto, opravila je že zdravniški izpit ter rdeči križ, tudi tu bodo potrebna dodatna sredstva. Za izpit bo potrebovala okrog 1200 evrov. Že razmišlja, da bi šla v Lek v času počitnic na študentsko delo. Delo ji bo uredil brat, ter se bo lahko z njim vozila v Ljubljano.

Kaj želite sporočiti vsem, ki želijo pridobiti status rejnika?

Najprej naj se seznanijo z rejništvom nasploh. Potem pa naj se vprašajo, ali so zmožni, da to delajo, ali ne. V rejništvu moraš biti s srcem. Najbolj pomembno je, da do otroka vedno pokažeš, da ga imaš rad, istočasno pa mu postavljaš tudi meje, da te otrok ne navija okrog prstov. Otrok mora začutiti, da ga imaš rad. V začetku se lahko zgodi, da ti otrok ne verjame, ne more ti verjeti, saj te ne pozna. Ampak to mora imeti človek v srcu. Tega ne more delati vsak.

 

Poznam veliko poklicnih rejnic iz Maribora in Bistrice. Vsi rejniki, ki jih poznam, pravijo, da čutiš, da otrok rabi nekoga, da bo skrbel za njega, pomembno je, da otroku vedno pomagaš. Z rejnicami se srečujemo na raznih srečanjih, v društvu Sožitje, na primer, na izletih, na piknikih z ostalimi rejniki. Pomembno pa je, da se vedno tudi prilagajamo otrokom oziroma njihovemu počutju. Torej, če se počutijo dobro, če jim je udobno, gremo zraven, sicer pa ne. Fant rad hodi na izlete, v hribe. Deklica pa se raje dobiva s prijatelji in s fantom v mestu. Potrebno je, da poslušamo otroke in delamo njim v prid. Glede vsake stvari se je potrebno z otroci posvetovati. Glede oblačil, glede prehrane … Tako vedo, da so slišani in da jih upoštevamo. Otrok mora vedno biti na prvem mestu. Mora povedati, kaj si on želi, in če je v naši moči, mu lahko to ustrežemo. To je to.

Monika Pevec – strokovna delavka CSD Zasavje, Enota Trbovlje

Foto: arhiv Savus

PR objava


 

Previous article
Next article

Isti avtor