sobota, 8 februarja, 2025

Iz te kategorije

Odprto pismo nadzornemu svetu RTH in Občini Trbovlje

Z odobravanjem in celo ponosom občani Trbovelj spremljamo preobrazbo tega kraja, ki ga narekujejo predvsem novi uspešni podjetniški ustvarjalci. Ob tem je logično in naravno, da se jim je potrebno pridružiti v iskanju novih gospodarskih dejavnosti in izzivov tudi pri zapiranju RTH in Termoelektrarne Trbovlje npr. z rudarsko industrijskim turizmom. Z malo angažirane ambicioznosti in odmikom od povprečnosti se mora bogata rudarska in industrijska dediščina predstaviti tako zanimivo, da jo ne bo mogel prezreti nihče, niti zahteven turist. Ob zapiranju RTH in likvidaciji Termoelektrarne je zadnji moment, da se iz lastnih sredstev ob razprodaji njihovega premoženja financirajo predvideni rudarsko industrijski turistični programi in načrti, pri čemer je potrebno razmisliti tudi o vključitvi zahteve za evropska sredstva.

Kakšen turizem lahko snuje občina? Prav gotovo ne daljši večdnevni počitniški turizem (z izjemo morda dobro zasnovnega programa v kaki planinski postojanki?). Torej je potrebno računati na enodnevne obiske iz slovenskih turističnih destinacij (npr. Bled, Ljubljana, Olimje, Dolenjske Toplice, Rimske Toplice itd.), šolske izlete iz Slovenije ali pa enodnevne izlete društev upokojencev in drugih. Pa tudi na razne poslovneže ali strokovnjake, ki bodo obiskali trboveljska podjetja. Da bi bilo privlačno za turiste, mora okolje prikazati nekaj tipičnega, značilnega samo za ta kraj, morda malo atraktivnega pa tudi z malo umetniškega pridiha. Bistvo pa mora biti, da vsak obiskovalec zazna in občuti preobrazbo tega nekoč rudarskega kraja. Imamo strokovnjake v Zasavskem muzeju v Trbovljah, pa v Delavskem domu Trbovlje in še kje, ki so že do sedaj zelo domiselno (npr. 4.dritl, stalna razstava v muzeju, pa prireditve, kot je jamatlon itd.) predstavljali zgodovino in posebnosti trboveljskega kraja. Za celovitost prikaza dobre turistične ponudbe pa je nujno potrebno nekatere stvari dopolniti s simboliko in specifiko tega kraja in sicer:

 I.

Na najvidnejšem mestu sredi trboveljske doline (Plevčakov hrib ali pa Ostri vrh) bi moral stati ~ 10 m velik kip rudarja, posvečen vsem nekoč tu živečim rudarskim rodovom. Vsakega obiskovalca bi opozoril na pretekli značaj tega kraja. Če imajo velika mesta, kot so New York (kip svobode), Rio de Janeiro (Kristus), Pariz (Eifflov stolp) itd. svoje prepoznavne ikone, zakaj ne bi imele nekaj tako prepoznavnega za kraj tudi bodoče Trbovlje? Kip naj bi izdelal domačin akademski kipar Zoran Poznič, ki je s skico že zasnoval kip in podal idejo, da se izdela iz odpadnih železnih delov, rabljenih nekoč v rudniku. To je zasnoval, še preden je postal minister za kulturo – da ne bo kakšnih obtožb o klienteli ali korupciji, kot je slovenska obrekovalna navada. Sicer pa so se lastniki (oblastniki) izkazali v slabi luči že s tem, da so preprečili izdelavo in postavitev tega obeležja. Ocenili so, da ob milijonskih evrih, pridobljenih z razprodajo rudarskega premoženja, ne morejo prevzeti stroškov v višini 30.000 evrov (kot je bil predračun za postavitev tega obeležja). To pa v bistvu sploh ni strošek, ampak naložba v novo gospodarsko panogo – rudarski turizem kot enega od nadomestil za zaprti premogovnik, kar bi morali lastniki – oblastniki upoštevati in ne navidezno varčevati z drobižem ob razprodaji več milijonskega rudarskega premoženja.

II.

Iz anket (v diplomskih nalogah o turizmu v Zasavju) razberemo, da ljudje iz Slovenije poznajo Trbovlje po dveh stvareh: onesnaženosti zraka (?!) in najvišjem dimniku v Evropi. Tako »poznavanje trboveljskih znamenitosti« lahko izkoristimo za prikaz preobrazbe tega kraja. Nekoč najbolj onesnaženo okolje zaradi uporabe fosilnih goriv je lahko danes čisto in prijetno ob pridobivanju energije iz okolju prijaznih virov. S tako preobrazbo moramo seznaniti novo ministrico za kohezijo Angeliko Mlinar, zasavski gospodarsko – županski lobi in poslance (predvsem one iz evropskega parlamenta), kajti izkoristiti bi morali tudi prvi nastop Ursule von der Leyen, predsednice komisije evropskega parlamenta, ki je kot prvo nalogo najavila zeleni program in mu namenila 200 milijard evrov. Občina Trbovlje in energetski lobi Slovenije morata ponuditi (da zopet ne zamudimo črpanja evropskih sredstev), da se iz tega programa financira tudi energetski simbol Evrope. Najvišji dimnik Evrope je kot eden največjih onesnaževalcev okolja preobražen in usposobljen z na njem nameščenimi vetrnicami za pridobivanje čiste energije!!!

Ob zapiranju zasavskih premogovnikov bi se morala tu začeti tudi že ~100 let!!! načrtovana gradnja srednjesavskih hidroelektrarn, pa je bila zaradi interesov drugih močnih energetskih lobijev (šaleško-velenjski, doljnesavski itd.) vedno odložena.

Koristno se mora preobraziti tudi ogromna deponija pepela: naredi se jezero za pretočno interventno hidroelektrarno, obnovi se od RTH že uporabljeno črpališče za črpanje vode iz reke Save na vrh Retja in veliki plato vrha deponije pepela ob jezeru se spremeni v rekreacijski center:

1) Obiskovalci oziroma turisti bi se z vznožja dimnika v dolini reke Save prepeljali na vrh platoja deponije pepela po rovu z gumi transportnimi trakovi nekoč za prevoz pepela, sedaj pa prirejenimi za prevoz ljudi, kot je bil včasih omogočen redni prevoz rudarjev.

2) Na platoju pa so že razvite neke dejavnosti, ki so izredno zanimive za turiste :

a.) Društvo ljubiteljev ptic ujed že sedaj s svojim posedovanjem le-teh in nekaterimi posebnosti (npr. beloglavi orel – v Evropi so samo trije) priteguje mnoge obiskovalce iz Slovenije in tujine (na ogled je prišel celo indijanski poglavar iz rezervata v Ameriki).

b.) Konjeniška dejavnost je že sedaj razvita, lahko pa bi se še razširila npr. s ponudbo veščim jezdecem jezdenja po okolici in opuščenih rudniških nasipih ali pa ponudba učenja jahanja itd.

c.) Jezero na platoju pepela bi omogočilo ribarjenje in rekreacijske sprehode ali teke ob njem, lahko pa bi pozimi z njegovo vodo zasneževali na severni strani strmega pobočja pa tudi ob njem smučarske proge (strmo in blago) in po severni strmini platoja zgrajene manjše, srednje skakalnice (lahko tudi 140 m), ki bi bile sicer obložene s plastiko in tako rabljene aktivno čez celo leto. Teren je idealen z na vznožju strmine dolgim ravnim iztekom. Tu bi opozoril na dejstvo, da je bila v Trbovljah velika tradicija smučarskih skokov (50 m skakalnica v centru mesta z naletom od gostišča Kluba ljubiteljev psov na vrhu hriba in ravnim iztekom, kjer je danes pošta), pa 35 m skakalnica v Gabrskem, kjer je danes naselje Cesta osvobodilne fronte, pa 50 m skakalnica vrhu Kuma pod TV stolpom, pa 40 m na Pleskem, pa 35 m na Dobovcu in polno manjših po kolonijah. Vse skakalnice so bile zgrajene s prostovoljnim delom smučarskih entuziastov. Prav tako so bile po vseh hribih smučarske vlečnice, ki pa danes brez akumulacijskih jezer z vodo za zasneževanje nimajo daljše možnosti obratovanja. To bi morali urbanisti upoštevati in če imajo malo posluha za trboveljsko tradicijo, vnesti v svoje načrte ob zaključevanju del (na deponiji) pri zapiranju rudnika oziroma termoelektrarne pa realizirati.

d.) S platoja je možen krajši sprehod do cerkvice Sv. Križa na Retju, znani po izredno lepem restavriranju njene notranjosti in nagrobnem kamnu iz rimskih časov s keltskimi imeni. Zanimiva pa je morda tudi kot posebno popravljena – povezana in ojačana stavba zaradi poškodb in vpliva odkopavanja premoga ob njenem vznožju. Od cerkvice je možen izreden pogled na celotno trboveljsko dolino. Tu bi bil primeren kraj za manjši kamp, saj so imeli tu bivališča že Kelti in taborišče Turki za svoje roparske napade.

III.

Na Guidi je kot rudarska dediščina najbolj markanten stolp in strojnica jaška 3 (drajeršohta), ker je tu potekala ena glavnih transportnih poti premogovnika Trbovelj. Ob njem bodo verjetno razstavljene tudi druge manjše naprave ali orodje. Pri vhodu v prostor ali v njem, pred jaškom, bi bila najprimernejša lokacija za postavitev umetniško izdelanega obeležja z imeni vseh smrtno ponesrečenih delavcev v več kot 200-letni zgodovini trboveljskega rudnika, pa nimajo nikjer pravega obeležja (razen razpela na opuščenem pokopališču v Kobacevem gozdu). Sramotno je, da ob zapiranju rudnika in razprodaji še zadnjih ostankov rudniškega bogastva (stavb, zemljišč, naprav in objektov) iz teh sredstev ni mogoče poravnati stroškov za umetniška obeležja, čeprav je to drobiž v primerjavi z nepotrebnimi stroški zaradi izvajanja nedodelanega zakona oblastnikov o zapiranju RTH. Ti smrtno ponesrečeni rudarji in delavci so s svojim delom ustvarili del tega, kar se danes razprodaja in zato upravičeno zaslužijo, da se jim poklonimo z umetniško skulpturo in zraven izpisanimi imeni in priimki. Mar hočejo oblastniki – sedanji lastniki izbrisati iz rudarske zgodovine in zapuščine obeležje o najtežjih trenutkih rudarskih družin? Morda bi lahko vodič obiskovalcem ob tem povedal, da so po žvižgu rudniške sirene, ki je najavljala rudarsko nesrečo, pred izhodni rov prišle obupane matere s celo kopico otrok in v strahu pričakovale ali se bo mož vrnil iz jame. Če se je mož smrtno ponesrečil, je namreč morala družina zapustiti v 14 dneh rudniško stanovanje, bili so na cesti, lačni, nepreskrbljeni …

Mar ne bi bilo primerno, da se naredi odmik od povprečnosti in siromašnosti takih obeležij in se lahko tudi iz čistih zahtev bogatejše ponudbe obiskovalcem in turistom ponudi ogled obeležij naših domačih umetnikov? Noben obiskovalec ali turist v Trbovljah ne more prezreti vrhunskih umetniških stvaritev Preglja, Kalina in Batiča – akademika iz tega kraja. Zakaj ne bi njihovega dela (rudarski ciklus) v Trbovljah zaključil vrhunski akademski slovenski kipar, njihov učenec Matjaž Počivavšek? Študiral je v Ljubljani pri profesorju Kalinu, New Yorku in Parizu, kjer ima tudi svoj atelje, z Batičem sta imela v Ljubljani skupni atelje in je redni profesor na ljubljanski in beograjski akademiji. Izhaja iz Trbovelj, oba starša sta Trboveljčana, dedek Alič (po materi) je bil rudar in pred 2. svetovno vojno delavski zaupnik, po vojni pa prvi predsednik delavskega sveta rudnika Trbovlje-Hrastnik. (poglej tudi splet)

IV.

Na bivšem Zahodnem obratu (Ajnzerju) pa bi moral biti prostor za trboveljske umetnike naivce (RELIK). Ob vhodu je že lepa skulptura v lesu Nejca Krežeta, tu je v bivši »prozivnici« (ferlescimru) tudi lepa freska akademika Janeza Kneza, ki pa je potrebna varovanja, da ne propade še bolj. Na Ajnzer bi se morala vrniti rudarsko zgodovinska umetniška slika sv. Barbare, ki je predstavljala starejšim rudarskim generacijam zaščito in oltar in so ga nekateri starejši rudarji rabili tudi za krajšo molitev – prekrižanje pred odhodom v jamo. Ta slika je v rokah družine A. (ugotoviti upravičenost odtujitve) in se dogovoriti o vrnitvi. (M. A. je bil takoj po drugi svetovni vojni »markenkontrolor« in je skrivoma iz okvirja izrezal sliko sv. Barbare in jo spravil, »da je ne bi morebiti uničili komunisti«, kot je sam izjavil. Ob obljubi, da mu ne bomo odvzeli slike, jo je prinesel ~ 1965 na ogled na obrat Trbovlje in so jo videli vsi takratni vodilni uslužbenci in direktor cementarne ing. Pinterič, ki je bil takrat na strokovnem obisku). Če ne bi dosegli sporazumno rešitev (plačilo) za vrnitev slike, bi bilo morda umestno, da domači akademik ali naivec naredi njeno kopijo.

Paradoks pa je, da še danes ni na tem mestu nobenega obeležja o prvi stavki v socialistični Jugoslaviji in prvem javnem uporu Slovencev proti krivični federaciji, kot da bi še veljala tedanja prepoved vsakega poročanja o teh dogodkih?! Na Ajnzerju bi moralo biti obeležje prve stavke v kaki socialistični državi in predvsem obeležje, da se je tu zgodil prvi javni upor proti neenakopravnosti in krivicam v jugoslovanski federaciji (več kot 30 let pred osamosvojitvijo Slovenije so se trboveljski knapje in delavci javno uprli krivicam, ki jih je federacija države Jugoslavije izvajala do njih in Slovenije, oblastniki pa so tudi prvič zagrozili z možnostjo intervencije JNA.)

Apeliral bi na vse zasnovalce (zgodovinarje, kustose, zadolžene delavce na občini, vodiče za oglede, turistične delavce in ne navsezadnje na vse občane Trbovelj), da Trbovlje predstavimo izven povprečja, kot nekaj tipičnega, kar si bo želel ogledati vsak, ki bo iskal zanimivo turistično ponudbo. Ker je načrtovan turizem kot ena izmed gospodarskih panog, ki bo nadomestil izpad trboveljske industrije, je pri zapiranju RTH in tudi Termoelektrarne in razprodaji njunega premoženja nujno treba zahtevati kot sanacijo tudi skrb za umetniško zaznambo nekaterih zgodovinsko pomembnih točk, kar bi zelo obogatilo celotno predstavitev. (Mar je tu odveč asociacija na razstavljene čudovite umetniške stvaritve na postajah Moskovske podzemeljske železnice, ki se po tej znamenitosti loči od vseh podzemeljskih železnic po vsem svetu?)

Nekateri, ki zastopajo interese lastnika – države mislijo, da je njihovo delo opravljeno, če so po primerni ceni prodali po rudarju ustvarjeno premoženje in kontrolirali ceno za zasutje raznih rudarskih udornin, poškodb, plazov, hudournikov, morda tudi pripravo platojev itd., pri tem pa ta sredstva umaknili in izmaknili za možnosti novih gospodarskih dejavnosti (kot je npr. rudarski in tudi umetniško izražen turizem). Mar si zapiranje premogovnika predstavljajo samo kot sanacijo prizadete narave, ali ni njihova dolžnost tudi zaključiti zapiranje premogovnika tako, da na tem območju omogočijo nove gospodarske dejavnosti – npr. rudarski turizem, zanimivo podan in z umetninami obogaten? Mar si lepoto in prijetno okolje lahko privoščijo samo bogati kraji, osiromašeni pa ne? Nehote moram pomisliti na to, da je bila ena najlepših palač v Ljubljani (kjer ima sedaj sedež Finančno ministrstvo) last Trboveljske premogokopne družbe in zato grajena iz truda in dela rudarjev. Ker je Ljubljana najlepše mesto na svetu, kot trdi župan, je ta palača gotovo zanimiva tudi za turiste. V Trbovljah pa naj eventualni turist pogleda, kako se izrabi udorine za koristno smetišče ali odložitev pepela in razno rudarsko »kložovje«, ne pa ob razprodaji premoženja in zapiranju rudnika tudi zaključek umetniškega cikla stvaritev o rudarskem življenju (Kalin, Pregel, Batič), ki bi ga dokončali domači umetniki – njihovi učenci, nasledniki. Morda tisti, ki danes bdijo nad ostankom rudarskega premoženja in Termoelektrarne, nočejo ali ne znajo brati našega velikega, prodornega pisatelja Ivana Cankarja, ki ob misli, da ima siromašen slovenski narod bogato kulturo v črtici Bela krizantema zapiše: »… Trda je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. … Kadar napoči tisti dan, bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem, za spomin na grenko lepo preteklost…«

Trbovlje, 22. 1. 2020

Ivče Berger

Foto: arhiv Savus

Isti avtor