Bližajo se turobni, mrzli dnevi, ko se iz službe ali šole dostikrat vračamo že v polmraku. Zasavskih pet smo vprašali, ali jih takšni dnevi potrejo. Kako se spopadajo s tem?
Goran Ajtič, filmski režiser in scenarist, Zagorje
Mrzli zimski dnevi, ki jih ljudje mnogokrat občutijo kot turobne in odbijajoče, so tudi v resnici še kako takšni; in vendarle znajo biti včasih tudi zanimivi in dobrodošli. Odvisno od dojemanja in obveznosti vsakega posameznika, seveda.
Kadar imam kakšno neodložljivo obveznost in zunaj vladata tema in mraz, mi je takšen dan, priznam, sila zoprn. Sploh, če sem se primoran z avtom odpraviti kam daleč, poleg tega sta tu še slaba vidljivost, po možnosti megla, ali pa hud deževni naliv ali pričetek sneženja.
Ko sem pred leti delal še kot prevoznik dializnih pacientov, sem se sploh zimskih dni strahovito bal, še posebej v nočnem času, kadar je snežilo, saj je bila na meni poleg vsega tudi velika odgovornost. K sreči se je vedno izteklo brez težav in nesreč.
Drugo veliko negativno dojemanje takšnega vremena je pri meni že od nekdaj izviralo iz samega počutja; pa s tem ne mislim psihičnega počutja, kot je to pri večini ljudi, ampak zgolj v primeru bolezni. Kadar sem zdrav in kadar mi ni treba iti ven, me takšno vreme pravzaprav sploh ne moti; kadar pa sem bolehal za to ali ono boleznijo, pa se mi zdi, da je bilo stanje, ki je bilo že samo po sebi neprijetno, na račun turobnega vremena še mnogo hujše – kakor da bi prisotnost teme in mraka še povečala oziroma stopnjevala bolezenske simptome. Ne zgolj temačnost zimskih dni, težave so bile tudi ob polni luni … ker se je tudi fizična bolečina bolj odražala kot sicer.
Omenjal sem, da znajo biti takšni dnevi tudi “zanimivi” in “dobrodošli”; no, morda drži le v mojem primeru. Kadar ni obveznosti in bolezenskega stanja, mi takšni dnevi, rečeno po pravici, nudijo celo ustvarjalni navdih, so mi kot nekakšen zagon; koliko filmskih scenarijev in zgodb sem uspel spisati prav ob takšnem vremenu, delno tudi zaradi njihove prisotnosti, saj so dobršen del tistega, kar nudi zanimivo paleto občutkov in dojemanja, zaradi česar se na papirju lahko rodijo bizarne, srhljive ali viharniške zgodbe. Slabo vreme navsezadnje vzpodbuja delovanje umetniškega kadra, prav tako kakor ga nasprotno vzpodbuja tudi lepo, sončno vreme.
Tako da lahko rečem, da imam do “turobnih” dni dvojni odnos; nikoli in nikdar ni samo črno ali samo belo.
Karmen Cestnik, direktorica Kulturnega centra Delavski dom Zagorje
Sama nisem ravno zimski tip človeka in bi zimo raje prespala. Zato se večkrat pošalim, da sem bila zagotovo v prejšnjem življenju medved. A me tudi turobni, zimski dnevi ne potrejo, saj imamo v času, ki prihaja, največ dela. Tu je namreč že veseli december in z njim prireditve, ki nam popestrijo mrzle, decembrske dni. Teh bo v letošnjem letu v Delavskem domu Zagorje res veliko, saj ne bomo prosti niti enega dne in ne bo časa za nobene zimske aktivnosti. Malce več časa bo januarja, takrat pa se za kakšen dan odpravimo tudi na smučanje.
Deja Hauptman, umetnica in lastnica znamke Fina glina, Trbovlje
Vsekakor sem človek, ki ljubi sonce in ne mara mraza. Zato me zimska obdobja precej potrejo, predvsem mrak že pred 5. uro popoldne.
K sreči si lahko prilagodim urnik in ustvarim dan tako, da je maksimalno izkoriščen ter prijeten. Atelje imam doma, zato mi praktično ni treba zapustiti toplega doma že zgodaj zjutraj, za kar sem neskončno hvaležna. Dopoldneve izkoristim za sprehode v naravi s svojim štirinožcem, potem pa delam v ateljeju, kjer čas tako hitro mine, da z lahkoto pozabim, kakšna trda tema je sredi dneva in kako mrzlo je zunaj. To je zame res pravo “zatočišče”, kamor se pozimi zaprem in ustvarjam.
Splošno zelo rada kuham in pečem, v decembrskem obdobju pa ima zame peka piškotov ter peciva prav poseben pomen. Toplota iz pečice, sladek vonj, ki se iz kuhinje širi po stanovanju … neprecenljivo. Skratka, uživam v ustvarjanju in eksperimentiranju v kuhinji ali ateljeju. Zimski čas še posebej izkoristim za umiritev, sprostitev ter poglobitev vase in temu so prilagojene tudi moje aktivnosti. Poleg dela z glino, ki je seveda na prvem mestu, najraje posvečam čas jogi ter meditaciji, kot sem že omenila, tudi sprehode v gozdu ter občasno plavanje v notranjem bazenu. Vsekakor ne smem izpustiti kakšnega dobrega filma ali knjige na kavču, zavita v debelo odejo z veliko skodelico domačega čaja ali kakava.
Jon Tavčar, zmagovalec The Brain-Computer Interface Designers Hackathona, Litija (dijak STPŠ)
Z zimo nimam problemov, je moj drugi najljubši letni čas, čeprav je mrzlo, temno je že ob petih, nesreče zaradi snega/ledu na cestah. Žalosti zaradi zime nimam, zato ne rabim posebnih metod za odganjanje tega. Šole tudi ne končam tako pozno, da bi se vračal v temi. Lepo je. Med zimo zelo rad sedim v sobi in se učim za val ocenjevanj, ki jih imamo, če sem prost, pa najraje rišem. Ni kaj drugega, ne zdi se mi tako depresivno.
Špela Vodlan, dr. vet. med., lastnica veterinarske ambulante Animalia, Zagorje
Kratki dnevi so res depresivni. Pa niti ne toliko depresivni, kot da dajejo občutek, da je dneva konec in ni več časa za karkoli. Tempo življenja pa tega nekako ne priznava, zato moraš vseeno po službi narediti vse, kar se pač mora narediti, čeprav bi šel najrajši pod tuš in spat. Razvoziti otroke na krožke, peljati pse na sprehod, naredit večerjo … Nimam nekega recepta, kako se boriti proti tej »mentalni temi«, funkcioniram po principu »šta se mora, nije teško« .Sigurno pa manjkrat kot poleti naredim kaj več, kot je potrebno. Se mi ne da. Za kar pa je zimski čas dober in opravičljiv izgovor. Kar pa tudi rabimo, ne? Preventiva pred izgorelostjo? Mogoče.
Druga varianta pa je, da bi, tako kot včasih, šli s kurami spat in s kurami vstali, pa verjetno tudi ne bi bilo te zimske depresije.
In zimske radosti! Obožujem sankanje. To mi pa ni problem, znova in znova v hrib, za užitek spusta po hribu navzdol. Tudi, če je že tema. Čelka pa termoska čaja za sabo. Pa družba, itak. Smučam tudi veliko, ampak to se že moraš organizirati, da greš, sankaš pa se pred hišo, kadar hočeš. Super je. En sam pogoj – sneg. Upam, da ga bo letos velikooo.