5. junija smo obeležili mednarodni dan okolja. Ker se Slovenci čedalje bolj zavedamo problematike onesnaženja okolja, smo naših Zasavskih pet vprašali, kako oni varujejo naš planet. Menijo, da mora biti varstvo okolja v rokah posameznika (bojkot plastike, odločanje za ekološke načine potovanja …) ali je treba problem reševati višje, na državni ravni in na ravni podjetij (zakoni, embalažnina …)? Kako se z okoljsko problematiko spopadajo v društvih, ki jih vodijo?
Zoran Cvar, predsednik Društva Art Kum
O varovanju okolja se v zadnjem času ogromno govori. O tem govorijo mladi, ki po ulicah protestirajo in nam skušajo dopovedati, da nimamo drugega planeta kot tega. Na to temo se organizirajo posveti, konference in okrogle mize, na katerih strokovnjaki razglabljajo o tem, kaj bi morali storiti, da bi planet še lahko rešili. Na sistemski ravni se dogajajo spremembe, kot so ukinitev plastičnih vrečk v nekaterih trgovinah, vendar se vse skupaj zdi kot kaplja v morje. Zdi se kot da je vse skupaj predstava za malega človeka, spodbujajo nas, da ločujemo, da ne uporabljamo plastičnih embalaž, po drugi strani pa nas potrošništvo prežema do zadnjega kotička. Dejstvo je, da velike koorporacije služijo, da je pravzaprav onesnaževanje našega planeta za marsikoga dobičkonosno. Vsi vemo, kako je bilo včasih, v trgovino smo hodili s »cekrom«, pijačo, jogurte in ostalo smo kupovali v stekleni embalaži, ki je bila povratna, živila smo kupovali na rinfuzo. Torej vemo, da je stvari mogoče početi drugače. Dober zgled bi nam bila lahko Hrvaška, kjer so plastenke povratne in tam res ne vidiš nikjer ležati plastenke, saj jih tudi turisti odnašajo nazaj v trgovine, da zaslužijo nekaj denarja. V našem društvu odpadke recikliramo, ko na Kumu končamo z likovnimi delavnicami, vse odpadke odpeljemo v dolino. Kje moramo začeti? Pri sebi, seveda. Vendar menim, da je problem sistemski, da so vajeti v rokah odločevalcev, za katere pa ni jasno, ali si želijo sploh kaj spremeniti. Vendar sem optimist, dobro je, da se o ekologiji učijo že otroci v šolah, da se pišejo različni projekti, ki mlade ozaveščajo o tem, da smo vsi enako odgovorni za planet, na katerem živimo. Svet stoji na mladih, verjamem, da bodo mladi stvari spremenili in da bodo naslednje generacije lahko še dolgo uživale na tem planetu.
Marinka Dolinšek, predsednica Čebelarskega društva Zagorje
Trenutno je problematika z onesnaženjem okolja zelo velika. Vendar je to globalni problem in je naša majhna Slovenija kaplja v morju v primerjavi z ostalim svetom. Imam občutek, da v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami bolj skrbimo za čisto okolje. Zadnje čase se vse bolj ukvarjamo s problematiko ogrevanja in se vse bolj poslužujemo čistejših virov ogrevanja. Problem je tudi industrija, vendar je glede na pretekla leta bistveno boljše, predvsem, ker uporabljajo čistejše vire energije in ustrezne filtre, in zdi se mi, da Slovenija kar upošteva evropska zakonska določila, kar se tiče čistosti okolja. Slovenija je tudi tranzitna država in rešitev problematike s tovornim prometom bi bila po mojem izgradnja tira za prevoz tovornjakov, saj ima večina tovornega prometa destinacijo Luko Koper. Žalosti pa me še vedno obnašanje ljudi glede odpadkov. Še vedno je kar precej divjih odlagališč odpadkov, da sploh ne omenjam stanja ob cestiščih. Ogromno ljudi ima še vedno primitiven odnos do narave in kar ne spada v avto, je potrebno skozi okno vreči ven. Kar je zelo žalostno. Res je, da se problema z odpadki ne more rešiti čez noč, vendar me veseli, da se je začelo z ukinjanjem določene plastične embalaže, v trgovini so na razpolago večkrat uporabne vrečke za nakup sadja in zelenjave, vendar vseeno opažam, da se jih potrošniki še niso navadili. Pohvala gre našemu učnemu načrtu, da otroke že v vrtcu začnejo učiti ločevati odpadke, saj so otroci naša bodočnost.
Kot veste, je čebela indikator čistosti okolja. To pomeni, da če pride do kakšne zastrupitve v okolju oz. v zraku, bo čebela prva to občutila. Je pa res, da v zadnjem času do zastrupitev čebel skoraj več ne pride, za kar gre zahvala ČZS in Ministrstvu za kmetijstvo. Tudi čebelarji se poslužujemo odpravljanja težav z varojo pri čebelah predvsem z uporabo naravnih sredstev, kot so razne kisline, ki so sestavni del v naravi, na primer oksalna, mravljična in mlečna kislina, ter seveda z izvajanji apitehničnih ukrepov. V društvu skrbimo tudi za redno izobraževanje glede zdravstvenega stanja čebel, tako teoretično in praktično.
Cvetka Drnovšek, predsednica Društva za zdravilne rastline Zasavje
Mednarodni dan okolja – zdi se mi, da je v tem letu minil bolj umirjeno kot običajno. Stalni problemi z odpadno embalažo so sedaj del političnega nabiranja točk. Za samo okolje pa se naredi bore malo. Mislim, da smo Slovenci vseeno precej bolj zavedni glede okolja kot marsikateri drugi narodi. Veliko smo že naredili, zelo veliko bo potrebno še narediti. Vsak, še najmanjši kamenček je zelo pomemben pri varstvu narave. Zavedanje o »velikem« propadanju narave mora postati in ostati stalnica našega življenja. Učitelji že najmlajše lepo učijo o varovanju narave. Pri veliko otrocih v vrtcih, v šolah, že lahko zasledimo, da jim je varovanje narave prešlo v kri. Žal pa je v prenekateri družini zdrava narava, okolju prijazno obnašanje, še vedno zelo postranska zadeva. Če se ozremo samo v naše gozdove, vidimo, da ljudje še vedno nočejo vedeti, kam kakšna stvar spada. Odpadkov je resnično manj, a nove in nove kupe (pločevink, gradbenih odpadkov) lahko pogosto vidimo ob gozdnih poteh.
Tudi država bi na tem področju morala narediti več. Lahko je reči, težje narediti! Toda, kot vemo, je vedno najbolje, da človeka udariš po žepu. Skoraj vedno lahko odkrijemo povzročitelje katastrof v okolju, toda moč kapitala je tudi tukaj prisotna in politične povezave naredijo svoje. Podjetniki – ja, tudi ti bi lahko marsikaj naredili. Vzpodbude za inovacije so lahko zanimiva tržna niša za zmanjševanje uporabe embalaže. Vrnimo se nazaj v 70. leta in ponovno se začnimo obnašati kot takrat. Tudi, če bi šli v 90. leta, bi že veliko naredili za zmanjševanje onesnaženja.
Embaliranje vseh mogočih stvari, od hrane do vsakega, še tako majhnega artikla, je resnično prekoračilo vse meje. Kmalu bodo že vsak piškot v škatli vsaj še dvakrat zavili. V velike škatle, v katerih po pošti pošiljajo majhne artikle, je natlačene ogromno razne plastike, ki jo največkrat takoj zavržemo. Kontejnerji pa se z odpadno plastiko polnijo, polnijo in polnijo. Zakaj moramo sedaj kupovati zelenjavo po kosih? Ne bilo bolje, da bi delali tako kot včasih?
V društvu vedno pazimo na odpadke, veliko stvari recikliramo. Že naša dejavnost je takšna, da poslušamo vedno ponuditi zdrave, naravne rešitve. Če nam slučajno ostane kakšna zdravilna rastlina, jo namočimo in nato z vodo zalijemo rastline na vrtu, ostanke rastlin damo na kompost. Zakaj bi segali po kemikalijah, ko pa si lahko naše zdravje ali pa hrano, pridobimo na naraven in zdrav, pa še poceni način? Z gibanjem v naravi, s košaro v rokah, s steklenico vode v nahrbtniku gremo iz dneva v dan brez nepotrebne plastike (embalaže) v gozdove in na travnike. Papirnate vrečke večkrat uporabimo, največkrat pa rastlinice nabiramo v vrečke iz blaga.
Mateja Jecl, predsednica Društva Rast
Vse se vedno začne pri nas samih. Seveda pa mora temu s predpisi slediti tudi država. Pa ne le s predpisi, bolj pomembno je, da nam s samimi dejanji daje dober zgled.
Sama vsaj z malimi koraki poskušam prispevati k čistejšemu okolju. Postala sem precej občutljiva za preveč zapakirane izdelke, večkrat obiščem lokalno tržnico, nakupljeno sadje in zelenjavo pa zložim v košaro, ki jo imam s seboj. S fantom imava sedaj tudi vrtiček, tako da bova nekaj zelenjave pridelala kar sama. Ker rada odkrivam svet, žal puščam svoj ogljični odtis pri vožnjah z letali, je pa res, da znotraj držav uporabljava večinoma le javni prevoz. Prav potovanja pa mi vedno znova dajo misliti, da vseeno živim v precej čistem okolju, v okolju, kjer mi iz pipe še vedno priteče čista voda, kar je prava redkost v nekaterih delih sveta. In zato se moramo toliko bolj potruditi, da tako tudi ostane.
Naše društvo samo je del reševanja okoljske problematike. Naša bukvarnica Zmajeva luknja na Dolu pri Hrastniku namreč sprejema in nato poišče dom rabljenim knjigam, s čimer želimo spodbujati trajnostne vrednote in ne masovnega potrošništva. Večino bukvarniške opreme nam je podarila Ropotarnica, organizacija, ki predeluje stare kose pohištva. Tudi program, ki ga v bukvarni izvajamo, se večkrat dotakne trajnostnih tem (predavanja, delavnice ponovne uporabe, izmenjevalnice rabljenih oblačil …).
Janez Jani Majes, predsednik Društva tabornikov Rod Polde Eberl – Jamski
Sam se držim reka “Misli globalno, deluj lokalno”, zato poskušam ustvariti čim manj nepotrebnih odpadkov. Redno se udeležujem čistilnih akcij in tudi v našem društvu spodbujamo k čim manjši porabi izdelkov za enkratno uporabo in vseh izdelkov, pakiranih v embalažo. To na primer počnemo tako, da mora na taborjenju vsak udeleženec s seboj imeti svojo menažko, pribor in skodelico. Seveda tudi recikliramo in mlade skozi igro in aktivnosti učimo o pomembnosti varovanja okolja. Taborniki ogromno časa preživimo v naravi, zato si prizadevamo, da narava ostane čista. Moji taborniški kolegi iz Raven na Koroškem so v lanskem letu začeli z zelo enostavno kampanjo »Uživaj brez slam’ce«, ki spodbuja mlade, da pijačo v lokalih naročijo brez slamice. Čeprav se kampanja osredotoča zgolj na eno vrsto plastike, se mi zdi spodbudna, saj so slamice v večini primerov nepotrebne in kot odpadki še posebej nevarne za živali, hkrati pa akcija spodbuja tudi k premisleku o uporabi ostalih plastičnih izdelkov.
Kljub mojemu mnenju, da mora vsak posameznik skrbeti za čistejše okolje, pa se mi zdi, da je edina rešitev k čistejšemu okolju in varovanju pred klimatskim spremembam na mnogo višji ravni. Reši nas lahko le globalna politika. Vsaka država na svetu bi morala z zakoni prisiliti velike korporacije, da zmanjšajo oziroma plastično embalažo popolnoma izločijo iz prodaje. Lahko bi se uvedle subvencije za »zero waste« trgovine, kot je recimo Rifuzl v Ljubljani. Ponuditi bi morali tudi mnogo večje subvencije za električne avtomobile in povečati davek na vozila, ki jih poganjajo fosilna goriva. Graditi moramo elektrarne, ki proizvajajo čisto energijo ter hkrati zmanjšati porabo energije. Kot sem že rekel, je pomembno, da za okolje skrbi vsak posameznik, ampak, če bomo to počeli brez velike podpore politike in podjetij, je to enako, kot če bi hoteli izprazniti ocean z žlico.
