Mislim, da ni človeka, ki ne bi poznal geparda, ki ga imenujejo tudi čita. Njegovo mišičasto in vitko telo, poslikano s drobnimi črnimi pikami, je zgrajeno, da lahko v kratkem času razvije hitrost do 113 km/h. Zato velja za najhitrejšo žival na svetu. Že v daljni zgodovini so ljudje opazili izredno lepoto in gracioznost ter prelepih »muck«. Spomnimo se le zgodovinskega filma o egipčanski Kleopatri, katere dvor so čuvali udomačeni gepardi, ki so se prosto sprehajali naokoli.
O gepardih
Te znamenite živali danes živijo predvsem v subtropski in polpuščavskih predelih Afrike in jugovzhodne Azije. Največja populacija gepardov živi v Namibiji in njenih sosednjih deželah. Okoli 90% je prostoživečih in v Namibiji ga lahko srečamo vsepovsod. Je velik plenilec, ki se hrani izključno z manjšimi antilopami in zajci. Lovi pa tudi mlado govejo živino in koze, zato je v Namibiji precej osovražen med lastniki velikih živinorejskih farm. Človeka se po pravilu izogiba, le redko mu je nevarna in samo v primeru, če je ogrožena. Kot zver iz rodu mačk, je tudi agresiven do drugih gepardov, če vdrejo na njegov teritorij. Zanimivo je, da so agresivni do tujih mladičev, zato samice živijo v osami in budno čuvajo svojo mladež.
Save the Cheetah
Gepardi spadajo med ranljive vrste ogroženih živali. Za obstoj in vzdrževanje populacije teh prelepih živali skrbi precej nevladnih organizacij po svetu. Ena takšnih je tudi v Namibiji – Cheetah Consevation Fund s sedežem v Otjiwarongu, ki je vodeča v nacionalnem programu Save the Cheetah (Obvarujmo geparda). V ta program je vključenih tudi nekaj privatnih farm in izvajanje tega programa spada v njihovo dopolnilno dejavnost. Njihova glavna dejavnost je namreč gojenje goveje živine.
V tem programu že več let zelo aktivno in uspešno sodeluje Otjitotongwe Cheetah Guestfarm (guestfarm – po naše bi rekli turistična kmetija), ki se nahaja v polpuščavskem predelu Namibije blizu Nacionalnega parka Etosha nedaleč od mesta Kamanjab. Glavna dejavnost na tej izredno veliki farmi, ki meri za Slovenijo ogromnih 7.000 hektarjev, je gojenje goveje živine in koz. Bavijo se tudi s turizmom in imajo na razpolago 9 mest za kampiranje in nekaj manjših bungalovov, zgrajenih v »bushu« – pravem namibijskem naravnem okolju. Njihova najbolj zanimiva ponudba za obiskovalce je ogled popoldanskega hranjenja prostoživečih gepardov. Farma ima na razpolago 300 hektarjev veliko ograjeno površino, kjer gepardi prosto živijo. Od farmarjev iz cele Namibije po zelo nizki ceni odkupujejo ujete ali ranjene geparde, včasih pa tudi mladiče in za njih skrbijo v tem velikem ograjenem prostoru. Nekaj časa ti gepardi živijo na njihovi farmi, kasneje pa jih predajo v nacionalne parke ali naravne rezervate.
Božanje gepardov
Njihova domačija s hišo, manjšimi gospodarskimi poslopji in velikim vrtom je ograjena z visoko ograjo. Na domačiji živita z njimi tudi dve prekrasni udomačeni gepardovi samici. Pred leti so našli dva zapuščena mladička in jih sčasoma udomačili. Vse obiskovalce povabijo, da si jih ogledajo, jih pobožajo in se z njimi tudi fotografirajo. Kljub temu, da sta samici udomačeni, obiskovalce predhodno opozorijo na previdnost, umirjenost in dovoljeno božanje le po glavi – tako kot pri naših muckah. Seveda se je vse odvijalo pod budnim očesom gospodarja in njegovega sina. Ne more se opisati ta čudovit občutek, ko čepiš zraven geparda in ga božaš po glavi, on pa se obrne in ti hvaležnost pokaže z lizanjem tvojega kolena. Ja, ja, zelo hrapav jezik pa ima. Ko smo zaključili to »ceremonijo« božanja, je gospodar poklical obe samici okoli 10 m stran od nas in jima prinesel vsaki po velik kos mesa, ki sta ga pridno jedli. Mi pa smo to z varne razdalje opazovali in na vse načine fotografirali in snemali.
Psi na farmah
Zanimivo je tudi to, da skupaj z obema gepardoma sobivata tudi dva psa: manjši in iskrivi jack russel terier in zelo velik in močan boerboel (izg. burbul v prevodu »burski bik«). To je avtohtona južnoafriška pasma velikega psa vrste mastif, ki se uporablja kot družinski pes čuvaj. Je velik, kratkodlak, mišičast pes, ki doseže težo do 90 kg. Na velikih namibijskih farmah imajo na domačijah po pravilu dva psa. Eden je manjši, ki se cel dan potika okoli hiše kot nekakšen stražar opazovalec. Drugi veliko večji pa ves čas poležava in po načinu lajanja mlajšega ugotovi, če je potrebno intervenirati. Šele takrat vstane in se vključi v dogajanje, če je potrebno. In to njihovo sodelovanje deluje do popolnosti.
Hranjenje gepardov
Pozno popoldan smo se vzpeli na ograjen keson malega tovornjaka in njegovo prikolico. Gospodarjev sin nas je odpeljal do okoli pol ure oddaljen ograjen izpust za prostoživeče geparde. Z avtom smo se odpeljali znotraj ograjenega prostora do mesta, ki je namenjeno za hranjenje teh prostoživečih gepardov. Trenutno tu bivajo le trije gepardi. Najprej se nam je previdno približal en gepard, zatem pa je gospodarjev sin poklical še druga dva. Vsi trije gepardi so z njihovimi gracioznimi gibi delali kroge okoli vozila in čakali na hrano. Naenkrat sta se dva poravsala med seboj in manjši se je v znak predaje prevrnil na hrbet. Ko so dobili vsak svoj velik kos mesa upoštevajoč, da je prvi dobil večerjo najmočnejši in največji gepard, so z njim v gobcu izginili v divjino.
Ptičji zajtrk
Večer in noč v kampu sta minila v poslušanju različnih zanimivih zvokov divjine. Zbudili smo se v prelepo sončno jutro. Med zajtrkom pa nas je obiskala mala jata zanimivih ptičev – damara rdečekljuni kljunač, ki so nas preletavali in poskakovali naokoli ter iskali drobtine, s katerimi smo jih hranili.
Jani Zore
Foto: Jani Zore
