Zgodaj zjutraj smo se prebudili v prekrasnem jutru v kampu White Sands (Beli pesek) ob reki Kavango. Sonce se je počasi začelo dvigovati iz ravnine na vzhodu, nad reko Kavango pa so se preganjale nizke meglice.
No problem. Just wait a minute.
Ob pitju jutranje kavice in čaja smo opazovali prečudovito prebujanje narave, poslušali oglaševanje ptic in se prepustili božanju jutranjih žarkov. Vse je bilo tako prekrasno, da smo se celo pogovarjali šepetaje. V popoldanskem času smo že imeli rezervirano turo z ladjico po reki Kavango, dopoldanski čas pa je bil prazen. Med razgovorom je Katja predlagala: »Kaj pa, če gremo v Divundu?«. Takoj smo se strinjali, problem pa je bil le, kako priti do tega naselja, ki je bil oddaljen okoli 8 km. Naš problem je rešil vodič Rudi, ki nas je prišel obiskat malo pred zajtrkom in povprašat, če je bilo ponoči vse v redu. Ko smo mu povedali našo prošnjo, je vljudno odgovoril: »No problem. Just wait a minute.« Opravil je dva telefonska klica in nas razveseli, da bo avto z voznikom čakal na parkirišču kampa ob 10. uri. Katja pa je vsa vesela vzkliknila: »O, yeees.« Oprtani s kamero in fotoaparati smo bili malo pred 10. uro na parkirišču, kjer nas je že čakal Tobias z belim osebnim avtom.
Sprehod po naselju Divundu
Divundu je vas na bregu reke Kavango v regiji Kavango East, oddaljen 200 kilometrov vzhodno od mesta Rundu. Je zadnje naselje pred vstopom v ozek pas na skrajnjem severovzhodu Namibije, imenovanem regija Zambezi (nekoč Caprivi Streep), ki se širi od reke Kavango do reke Zambezi oz. znamenitih Viktorijinih slapov na vzhodu. Ta tipična velika namibijska vas ima približno 5400 prebivalcev. V njej se nahajajo trgovine, bifeji in gostilnice, lokalni hotelček (Guest House), bencinske črpalke in delavnice za popravilo vozil ter različne ustanove (sedež občine, sedež regijske administracije, pisarna Ministrstva za izkoreninjenje revščine, državna in privatna osnovna šola, policijska postaja).
Vaški utrip Namibije
Tobias nas je po lokalni cesti zapeljal do glavne ceste in nas vprašal, kam bi želeli. Prosili smo ga, da nas odpelje do centra mesta. Začudeno nas je pogledal, da smo se vprašali, kaj smo narobe vprašali. Kasneje smo ugotovili, da center naselja, kot smo ga vajeni Evropejci, praktično ne obstaja. Peljali smo se mimo nenavadnega prometnega znaka za nevarnost, ki ga pri nas ne moremo srečati – sloni na cesti. Najprej smo se odpeljali do nakupovalnega centra Metro, da kupimo nekaj stvari, še bolj pa, da malo »pofrcigamo«, kaj prodajajo v trgovinah trgovskega centra.
Ko smo izstopili iz vozila, mi je pogled najprej pritegnila majhna lokalna tržnica. Ogledali smo si sadje in zelenjavo, zloženo na preprostih stojnicah. Zagledal sem veliko dozorelo papajo, kakšne do tedaj še nisem videl. Po plačilu nekaj namibijskih dolarjev se je že znašla v mojih rokah. Potem pa ogled trgovin in nakup nekaj nujnih zadev (japanke, vino, pivo, 5-kilska vreča makaronov za donacijo in še nekaj drobnarij). Ker je bila Katjina želja, da nekaj popijemo v lokalnem bifeju, smo se odpeljali po vasi in se ustavili pri Emms Cafe & Lounge. Vstopili smo in kaj kmalu smo bili postreženi s hladnim pivom in kokakolo. Natakarica mi je prinesla pravšnjo pivo za žejnega dedca – 0,75 litrsko flašo hladnega piva Tafel Lager. Do sedaj sem pil največje flaširano pivo – 0,66 litra. Naš voznik Tobias je počasi pil kokakolo in na telefonu gledal nogometno tekmo, mi pa smo si ogledovali gostilnico in se pogovarjali.
Enourni nakup CDja
Katja je razmišljala, da bi kupila CD z lokalno glasbo in to željo tudi povedala Tobiasu. On pa je le kratko odgovoril: »Ok.« In tukaj je začela naša enourna zanimiva odisejada nakupa, oziroma bolje rečeno izdelave CD-ja. Najprej smo se odpeljali do bencinske črpalke, kjer je Tobias povprašal za nakup glasbenega CD. Ob vrnitvi nam je povedal, da glasbenega CD-ja ni mogoče kupiti, ter dodal, da je procedura malce zapletena, ampak se bo vse rešilo. Najprej smo morali v trgovini s šolskimi uniformami in potrebščinami kupiti prazen CD, nato pa smo se odpeljali v bližnje barakarske »obrtne cone«, kjer nas je Tobias odpeljal do nekakšnega lokala, kjer je skupina mladih presnemavala glasbo. Katja je vstopila v studio in se s fanti dogovorila, kakšno glasbo želi imeti na CD-ju. Med tem časom sva si z Andrejo pobližje ogledala to tako imenovano »obrtno cono«, kot sem jo poimenoval.
Obrtna cona, frizerija in polenta
Tukaj je bila odprta pokrita tržnica s stojnicami, ki deluje le ob tržnih dnevih. V eni od barak je bila šivalnica, kjer je skupina mladih žensk šivala obleke in razne tekstilne pripomočke. Malo naprej je bil v baraki frizer za moške, v bližini pa je imela »salon« frizerka, ki je izdelovala afriške frizure. Z zanimanjem sva si ogledala cenik frizur, ki je visel na steni (176 nam. dolarjev = 10€). Tukaj so se nahajali tudi lokalni pekarna in mesarija ter bar Kapunda. Ker me že priganjala lakota, sem zavil v nekakšen lokalček s hitro hrano, kjer sem naročil pohano ribo s polento (poridge) in zelenjavno prilogo. Riba in polenta sta bili odlični, medtem ko mi zelenjavna priloga ni bila ravno všeč. Medtem sta Andreja in Katja obiskali nekakšno prodajalno s »second hand« oblačili. Razgledovali sta razstavljena oblačila in spraševali prodajalko, ki je leže počivala in imela kosilo, vendar se gospa ni dala veliko motiti in je še naprej jedla kosilo ter kratko odgovarjala na vprašanja. Andreja in Katja pa sta po nekaj minutah le skomignili z rameni in začudeni odšli.
In končno je bil glasbeni CD izdelan. Ker je bilo že pozno, smo se vrnili proti našem kampu. Spotoma smo na Tobiasovo prošnjo pobrali še njegovega nečaka, ki ga je že čakal v osnovni šoli. Odpeljali smo se čez reko Kavanga in skozi policijsko kontrolno točko do naselja, kjer je živela Tobiasova družina in je ravno gradila svoja skromna bivališča. Po nekaj minutah smo se, bogatejši za novo afriško doživetje, vrnili nazaj v naš kamp, se zahvalili Tobiasu in mu dali zasluženo napitnino.
Jani Zore
Foto: Jani Zore
