Kavango (ali Okavango v jeziku plemena Ovambo) je 1600 km dolga reka, ki izvira v osrednjem visokogorju Angole in teče skozi Angolo, Namibijo in Bocvano, kjer se pretvori v prekrasno močvirno delto v puščavi Kalahari. V svojem spodnjem toku je tudi mejna reka med Angolo in Namibijo (cca 400 km). Skozi Namibijo teče v dolžini okoli 65 km in njen tok v bližini mesteca Divundu ima štirimetrski padec po celotni širini 1,2 km, z mnogo brzicami znanimi kot slapovi Popa, ki so vidni, ko je vodostaj med sušnim obdobjem nizek. Območje slapov Popa spada na obrobje nacionalnega parka Bwabwata. Le-ta se razteza po celotni dolžini ozkega pasu ozemlja na severovzhodu Namibije.
Zakaj ravno v ta del Namibije?
Hja, zaradi zelo zanimivih slapov Popa (bolje rečeno brzic), ter zaradi velikih hipotov (povodnih konjev), krokodilov in različnih vrst ptic, ki živijo na tem območju. Za naše izhodišče raziskovanja tega dela Namibije smo si izbrali kamp White Sands, ki se kot edini nahaja na levem bregu reke. Na desnem bregu reke pa se na območju slapov Popa in južneje nahaja še precej drugih kampov raznih kategorij. V tem kampu smo ostali dva dni, da se malce odpočijemo od napornega enotedenskega potovanja, naberemo novih moči in operemo svoje umazano perilo. Predvsem pa zato, da si s popoldanskim izletom z ladjico ogledamo naravne lepote reke in živali, ki prebivajo v njej. S kapitanom Manfredom smo se dogovorili za dvourno turo z ladjico po reki. Naš vodnik Rudi pa nam je v dopoldanskem času organiziral pranje našega perila.
Popotovanje z ladjico
Sredi popoldneva smo se odpravili proti restavraciji v kampu. Z njene terase se je širil prekrasen pogled na čudovite slapove Popa, ki se raztezajo preko cele širine reke. Kapitan Manfred nas je povabil na ladjico, vkrcali smo se in že smo odpluli po kar precejšnjem toku dol vodno. Kapitan je zelo spretno manevriral med skalami spodnjega dela slapov in po nekaj minutah smo že bili na mirnem toku reke. Ob izredno lepih vsebinskih razlagah kapitana Manfreda smo eno uro pluli dolvodno. Med plovbo smo občudovali prekrasne apartmaje in restavracije kampov na desnem bregu reke in srečevali še nekaj drugih ladjic, ki so prevažale turiste po reki.
Povodni konji in krokodili
Kaj kmalu smo se na varni razdalji ustavili pri dveh skupinah povodnih konjev, ki so se namakali v reki. Na ladjici je bila popolna tišina in z velikim zanimanjem smo občudovali te neverjetne živali. Iz vode so kukali le zgornji del glav in glavic. Nekatere živali so zajele zrak in se potopile, druge pa so pokukale iz vode, del glave dvignile nad gladino in slišati je bilo le: »Šššššššššš« (kot bi izpustil zračnico). Nekateri so poskušali prešteti povodne konje v skupini, pa niso imeli uspeha, ker so se glave na različnih mestih stalno spuščale in dvigovale. Verjeti ali ne! Statistika dokazuje, da v Afriki več ljudi pomorijo ali poškodujejo povodni konji, ki so rastlinojede živali, kot pa krokodili. Povodne konje si predstavljamo kot velike lene živali, ki se le hladijo po rekah. Ampak oni ne trpijo nobenih vsiljivcev in jih zelo radi preženejo ali napadejo, če se jim preveč približajo. Na kopnem so zelo okorni, v vodi pa so izredni plavalci. V nadaljevanju plovbe smo občudovali krokodila, ki se je leno izležaval na obali reke. Prav nič ga ni motila naša prisotnost in škljocanje fotoaparatov. Kar naenkrat pa smo izza ovinka zagledali celo kolonijo rdečih čebelarjev – prelepih ptic velikosti našega kosa z rdečkastim perjem in škarjastim repom, ki so gnezdili v navpični trimetrski obalni steni. Večina ptic je že imelo svoja gnezda (luknje v steni) in so se le medsebojno »kregali«. Opazovali pa smo nekatere od njih, ki so svoja gnezda vztrajno in umetelno dolbli s svojim kljunom v mivkasto obalno steno.
Ob reki tudi domačini
Reka je postala bolj lena in na obeh bregovih se je pokazala ravnina z visoko travo. Desna obala je bila bolj obljudena. Opazovali smo domačine, ki so imeli svoje opravke ob reki: ribič je lovil ribe s pomočjo trnka; skupina žensk je prala perilo v plitvini; malo naprej so otroci razigrano skakali po plitvini; pastirja sta prignala majhno čredo krav do reke in opazovala reko, da jih nebi presenetil krokodil, ko je živina pila; skupina moških je na bregu kopala mivko, ki so jo rabili za izgradnjo kolib. Levi breg je bil bolj neobljuden in s pomendrano suho travo. Kapitan nam je pojasnil, da so to pašniki povodnih konjev, ki ponoči pridejo iz vode in se pasejo po travnati ravnici. Kmalu je kapitan obrnil ladjico in jo usmeril gor vodno proti našem kampu. Zopet smo se ustavili pri krokodilu, ki se je še vedno sončil na obali. Ko smo se mu približali, se je zelo počasi obrnil in odhlačal nekaj korakov do reke in se počasi potopil.
Najlepši sončni zahod v Namibiji
Zadnjih pol ure plovbe je bil namenjen občudovanju čudovitega sončnega zahoda. Kapitan Manfred je dejal, da je tukaj, na reki Kavango, najlepši sončni zahod v Namibiji. Kar vzdihovali smo ob fantastičnem spreminjanju barv narave, osvetljene z žarki zahajajočega sonca. Rumeno rdeča sončna krogla je že skoraj popolnoma izginila izza obzorja in dnevno svetlobo je počasi zamenjaval mrak, ko smo pripluli do našega kampa. Prepolni čudovitih vtisov in bogati še z eno izredno afriško izkušnjo smo se zahvalili kapitanu in se izkrcali. Pred sem se poslovil od kapitana Manfreda, sem mu ob stisku roke dal tudi nekaj dolarjev napitnine. Napotili smo se proti našemu kampirnemu mestu in tukaj nas je čakalo prijetno presenečenje. Vodič Rudi nam je namreč prinesel vrečo z našim lepo opranim in zlikanim perilom. Po večerji smo sedli okoli zakurjenega ognja in obujali čudovite spomine na še en izredno lepo preživet dan.
Jani Zore
Foto: Jani Zore
