Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.
Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.
Gospodinjstvo in gospodinjenje
Gospodinjstvo je skupnost oseb, ki živijo in se prehranjujejo skupaj. Največkrat so člani gospodinjstva v sorodu oz. člani družine tvorijo gospodinjstvo. Po drugi strani pa je gospodinjstvo tudi opravljanje ali vodenje domačih, hišnih del. V gospodinjenje spada skrb za prehrano, bivalno okolje, obleko, osebno higieno idr. Slovar slovenskega knjižnega jezika pozna tudi moško obliko ‘gospodinjec’, ki pa se v realnem življenju ne uporablja prav pogosto. Gre za dolga stoletja skoraj ekskluzivno žensko dejavnost, ki izvira iz tradicionalne delitve dela po spolu.
S pojavom industrializacije so moške posrkale ‘fabrike’ in rudniki, ženske pa so prevzele skrb za otroke in gospodinjstvo. Moški so opravljali plačano delo, postali so edini nosilci poklica in hranilci družine, ženske pa znotraj štirih sten ‘udomačena’ bitja, ki so opravljala neplačano celodnevno delo.
Kaj se je med obema vojnama pričakovalo od matere in gospodinje? »Dve važni nalogi prevzame žena, ko stopi čez prag novega doma, ki ji ga nudi mož: mati bo in gospodinja. Zdi se mi, da obsega prva naloga skoro same notranje, duševne in srčne zadeve, delo in skrb za dušo, vzgojo in srce, dočim obsega druga naloga predvsem skrb za telo njej izročenih … V prvi vrsti mora prinesti gospodinja v novi dom mnogo gospodinjskega znanja: v kuhinji in stanovanju, v hlevu, na vrtu in na polju se mora dobro spoznati. Za vsako priliko in delo mora imeti dovolj razumevanja pa tudi zmožnosti in spretnosti. Z razumno razdelitvijo časa, dela in sredstev pričenja gospodinja vsako novo podjetje. Poštenost, pravičnost, dobrota in usmiljenje so nadaljnje lastnosti dobre gospodinje.« Računali pa so tudi na ‘prirojeno žensko iznajdljivost’.
K doseganju takega ideala je veliko pripomoglo obiskovanje gospodinjske šole ali tečajev. Izobraževanje za vodenje gospodinjstva ima na Slovenskem dolgo tradicijo, povezana je s strokovno izobrazbo, ki so jo kmetijske in gospodinjske šole dajale kmečkim gospodinjam. V Trbovljah so Gospodinjsko šolo odprli leta 1911, stacionirana je bila v deški šoli na Vodah in je delovala tudi med obema vojnama. Velika večina gospodinj pa ni obiskovala gospodinjskih šol. Učile so se iz drugih virov, največ z opazovanjem in posnemanjem svojih mam in drugih ‘tet’ v delavskih kolonijah. Nekatere so znale dobro peči, druge kuhati, ene so bile spretne v pletenju ali šivanju. Če je le dekle imelo željo po znanju, ga je lahko pridobilo. Svetovalke niso bile nikoli daleč, običajno kar na domačem ‘ganku’. Nič nenavadnega ni bilo, če je bodoča gospodinja nesla svoj kulinarični dosežek kar na žlici sosedi v pokušino. Dekleta so bila že v otroški dobi vključena v domače delo. Najprej so se naučila čistiti (npr. ribati tla), paziti mlajše sorojence, pomagati pri pripravi jedi, prati perilo. Veliko punc iz delavskih družin je, preden so se poročile, delalo pri bogatejših družinah kot gospodinjske pomočnice ali dekle. Kuhale po navadi niso. Kuhanje je veljalo že za toliko zahtevno opravilo, da ga hišne gospodarice niso prepuščale priučeni delovni sili, so pa služkinje pomagale pri pripravi hrane in se z opazovanjem naučile novih kuharskih veščin. Od svojih delodajalk so se mladenke naučile tudi drugačne nege oblačil, natančnejšega pospravljanja ipd., kar vse je prispevalo k slovesu dobre gospodinje.
Po drugi svetovni vojni so se ženske množično zaposlovale, hkrati pa obdržale tradicionalno predstavo o gospodinjstvu in vzgoji otrok kot ženskem opravilu. Vrtci, gospodinjske pomočnice, obrati družbene prehrane ipd. so klasično gospodinjsko delo nekoliko olajšali, a dvojna obremenjenost žensk je ostala. Gospodinjsko delo je v številnih družbah še vedno podcenjeno oz. je v androcentričnem svetu nevidno.
Jana Mlakar Adamič
Foto: ZMT
Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.
Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.
Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.
Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.
#muzejskaknjižnapolica #zmt70let
