Mitja Duh je Trboveljčan, ki se je po 16 letih izvil iz primeža odvisnosti in si po petih letih zaporne kazni uredil življenje. Danes se intenzivno ukvarja s športom in drugim pomaga do boljšega življenja. Trboveljčani ga večinoma videvajo med tekom. Sam pa pravi, da ni zamenjal ene odvisnosti za drugo. V novembru je izšla njegova nova knjiga z naslovom Moč duha.
Mitja, zakaj nova knjiga?
Zdi se mi, da sem v prvi knjigi bolj ciljal na to, kako sem se skozi te dogodivščine ozdravil droge in zaživel nazaj. V tej, drugi knjigi pa sem napisal več o tem, kako sem se potem, ko sem se vrnil v domač kraj, vklopil nazaj v družbo. Ta vklop je za človeka, ki prestane, kar sem prestal sam, zelo težak. Zdi se mi prav, da to napišem, da ljudje v čisto praktični, avtobiografski zgodbi vidijo, kaj se da narediti s svojim življenjem. To sporočilo je namenjeno vsem tistim, ki se nekako ne znajdejo, ki mislijo, da če naredijo napako, se je ne da popraviti. Knjiga je praktičen vodnik osebne rasti. Ne teoretično, čisto skozi zgodbo, brez filozofiranja.
Kako težko se je bilo vključiti nazaj v družbo?
Sama vključitev je odvisna od tega, kako stvari v sebi predelaš. Težje je stvari predelati v sebi, si priznati, da si naredil napako, da se moraš opravičiti, se spopasti z občutki sramu in krivde. Človek ima več težav sam s seboj kot z družbo. Ko pa s seboj razčistiš, je tudi z družbo lažje. Najprej se moraš sam »poštimat«, pa te potem tudi družba sprejme.
Kako po vaših izkušnjah družba sprejema ljudi, ki so zašli s poti, ki ji nekako v navednicah rečemo normalna?
Zelo v redu. Moja osebna izkušnja je super. In se mi zdi res narobe, da ljudje, ki imajo takšno zgodovino, to skrivajo. Tudi sam sem imel izkušnje z ljudmi, ki so mi izrecno naročili, naj ne povem, da so odvisniki, da so bili v zaporu. Vendar se mi zdi, da takrat, ko sam razčistiš s sabo na malo višjem nivoju, tega ni problem priznati. Imam res dobre izkušnje in svetujem vsem, da se ne sramujejo, ker to je le en del življenja. Nekdo je bil na primer vojak, nekdo je bil del svojega življenja »klošar«, ampak to je samo en del življenja, to ni definicija. Jaz nisem narkoman. Narkomanstvo je predstavljalo 10 let mojega življenja, prej sem bil pa še kaj drugega. Zavedati se moraš, da je to samo en delček tebe, da nisi to ti.
Kateri so bili tisti stebri, na katere ste se lahko oprli?
Starši, sestra, predvsem pa sam nase. Skozi večletno izkušnjo najstrožjega zapora prideš do spoznanja, da si lahko samo sam pomagaš. Mnogi, ki nimajo moči, da si pomagajo, končajo zelo tragično. Tam nimaš na voljo špekulacije, ampak si dejansko postavljen pred izbiro.
Kako težko je razčistiti sam s sabo?
Zdi se mi, da je to najtežje, kar sem delal v življenju. Predvsem to, da si priznaš. Tudi v tej knjigi sem čisto odkrito pisal o stvareh, zaradi katerih sem imel komplekse, zaradi česar sem se počutil manjvrednega. Zdi se mi, da si je najtežje priznati najgloblje strahove, sram, zavrtost, zavrženost … Skozi raziskovanje psihologije in duhovnosti sem ozavestil, da so bili ti vzorci večinoma dani v mojo glavo, da sem si jih kot otrok narobe interpretiral in da se to da pozdraviti. In zaradi tega se mi to ne zdi takšen bavbav, ker je to le en del moje duševnosti.
Kakšen je danes vaš vsakdan?
Zjutraj imamo treninge, potem grem domov, pospravim, skuham, če slučajno žena dela. Potem pa kakšno predavanje, kakšna skupina. In treningi do poznega večera. Delovni je dan je po navadi takšen.
Je vsakodnevni tek nekakšno nadomestilo za prejšnjo odvisnost?
Mogoče je bil na začetku, to sem tudi napisal. Zdi se mi zelo laično, da nekdo to reče. Slišal sem opazke, češ zdaj je pa zamenjal eno odvisnost za drugo. Zdi se mi, da tisti, ki pozna učinke heroina, kokaina na duševnost in ki pozna učinke truda, vloženega v tek, ve, da to ni primerljivo. Ker tisto je najmočnejši učinek na svetu, to pa je zadovoljstvo po teku. Vsekakor je pa šport dober, ker stvari predelaš, pozabiš, daš slabo energijo ven. Jaz zdaj nisem več zasvojen s tekom, ampak se s športom veliko ukvarjam, ker se kot osebni trener tudi moram. (nasmeh)
Pomagate ljudem, ki so se srečali z odvisnostjo, kot vi. Je pomoč nekoga, ki je sam šel skozi to kalvarijo, več vredna kot kakšna druga?
Ne bom govoril o večvrednosti, je pa vsekakor enakovredna. Teoretično znanje je zelo dobro, zelo dobro je pa tudi, da imajo ljudje nekoga, ki je šel skozi to, ker mu morda bolj zaupajo. Ti ljudje so zelo ranljivi, ne zaupajo nikomur, tudi možgane imajo poškodovane in niso sposobni dojeti, da jim hoče terapevt pomagati. Če pa vidijo nekoga, ki je odvisnost premagal, mu tudi bolj zaupajo. Ampak to ni več ali manjvredno, oboje je dobrodošlo. Opažam pa, da starši, ki pridejo na posvet, niso dovolj seznanjeni s to problematiko. Zadnjič sem imel primer staršev iz visoko situirane družina, kjer se je sin zapletel s kokainom. Jaz imam navado, da, če me že kdo vpraša, mu povem iskreno in neizprosno. In potem so starši malo šokirani. Ampak se mi zdi, da se potem bolje pripravijo na to, kako se morajo spoprijemati s težavami. Marsikdo misli, da morajo biti samo bolj prijazni, da morajo pokazati ljubezen, celo, da morajo otroka pretepsti. Ampak to so zelo nepoznavalske metode.
Kaj vi predlagate?
Jaz staršem predlagam predvsem to, da naj zaščitijo sebe. Če bodo preveč pod vplivom sinove ali hčerine odvisnosti, bodo pregoreli in potem tudi sebi ne bodo mogli pomagati. Naj se poskusijo počasi distancirati od tega problema, ker ponavadi zasvojenca ozdravi šele krut stik z življenjem. Se pravi, z vsakim evrom, vsakim toplim obrokom, vsako odejo, ki mu jo daš, mu v bistvu pomagaš pri novih korakih k odvisnosti.
Se pravi, starši naj se odmaknejo?
Postopoma, če ne gre drugače. To je moje osebno prepričanje. Nikoli pa ne dajem nasvetov v smislu, zdaj pa ga vrzite ven, ne dovolim si tega, ker potem prevzamem tudi odgovornost. Ampak, po mojih izkušnjah je tako, da te mora življenje pripeljati čisto do konca in še potem, ko te pripelje do čistega dna, se komaj eden od desetih izvije iz primeža drog.
Je med mladimi veliko težav z drogo?
Ja, zelo veliko, ampak tudi med starejšimi. Tisti, ki nima izkušenj s tem, se mnogokrat slepi, ker stvari ne pozna zadosti. Vojna proti drogi je izguba časa; človek je že od nekdaj imel drogo. Vemo, da jemljejo drogo tudi uspešni ljudje. Mislim, da je med njimi tega več kot med mladimi. Saj vemo, danes je sistem precej neizprosen in veliko si jih pomaga s tem. Droge je ogromno, odvisno je samo od tega, kako zrela osebnost si in če imaš urejeno življenje. Moja filozofija je, če imam urejeno življenje, imam službo, družino, če funkcioniram stoodstotno in če skadim zvečer eno cigareto marihuane namesto piva, je to čisto sprejemljivo. Če pa sem star 16 let in že zjutraj skadim en džoint in ne grem v šolo, če nimam zgrajene osebnosti in ne vem, kaj bi sam s seboj, potem je pa to zelo škodljivo. Se mi zdi, da z leti dobiš ta občutek, ampak večinoma se mi zdi, da niso ljudje sposobni potegniti črte.
Kako ste danes zadovoljni sami s seboj, ko pogledate svoje življenje?
Lahko rečem, da sem kar zadovoljen. Sicer imam še malo občutka sramu, krivde do staršev. Čeprav verjetno ni potrebno; zdaj sem tudi sam oče. Moji starši so veseli, da sem si ustvaril družino. Zdaj je tako rekoč pozabljen tisti mračen čas mojega življenja. Zdi se mi, da je moje poslanstvo to, kar zdaj delam. In tega ne bi bilo brez tega, da me je nekaj prav vodilo v droge. Čutil sem neko željo po tem in tudi po tem, da sem to premagal. Se mi zdi, da sem odvisnost premagal z določenim namenom, mogoče, da lahko komu pomagam.
Pa mu?
Preberite si knjigo. (smeh)
Česa si želite v življenju?
Zaenkrat tega, da bova sposobna z ženo preživeti tri otroke, jih vzgojiti v tri čudovite osebe. Želim si, da gre družini čim bolje, da otroci zrastejo v odgovorne, zdrave osebe, da si midva pustiva še malo energije za stara leta.
Radi živite v Trbovljah?
Rad. Veste, ko sem bil pet let na Dobu, sem pretrgal čustveno vez s Trbovljami. Nisem več navezan na mesto, lahko bi živel nekje drugje, ampak tu me fascinirajo gore, narava. V bistvu živimo v naročju treh zelo lepih planin in če ne bi bilo industrije, bi živeli v raju. In jaz si še vedno predstavljam, da živimo v raju.
Marko Planinc
Foto: osebni arhiv