Pred časom sem bral članek Ryana Holidaya o Sandri Day O’Connor – prvi ženski sodnici ameriškega vrhovnega sodišča. Čeprav je morda delovala zelo stroga in brezkompromisna, je bila kot vsi ostali polna strahov in dvomov.
A kot vsem uspešnim, ji je uspelo s pomočjo podporne ekipe. Med drugim je mož moral zapustiti kariero, ker je bil v poslih, ki bi lahko predstavljali navzkrižje interesov.
Sprejel je za tiste čase nenavadno odločitev – moral se je umakniti v senco zelo vplivne in pomembne žene. Omogočil ji je, da je izkoristila svoj potencial.
Takšna je vloga partnerjev. Tudi kot starši moramo pomagati otrokom postati to kar so. Jih podpirati, jim pomagati in biti pripravljeni na spremembe, jim pomagati doseči njihov potencial in se nenazadnje tudi žrtvovati zanje. Svojim otrokom moramo biti zgled.
. . .
Kaj pa pri vodenju organizacij in zaposlenih? Je tu kaj bistveno drugače? Voditi sodelavce po skupni poti, jih spodbujati, jim pomagati začutiti in izkoristiti njihov potencial?
“Pravi vodje ne ustvarjajo sledilcev, ampak nove vodje. – Tom Peters”
Predvsem v zadnjem času v organizacijah vse pogosteje slišim: “Na trgu ni primernega kadra.”
Pa kam so šli vsi? Saj jih ni megla vzela.
So vsi postali ‘freelancerji’, ‘influencerji’ in svobodni umetniki? So vsi zaposleni ‘od doma’ po tujih korporacijah? Ali pa je mogoče, da zahteve in pričakovanja delodajalcev niso usklajene s stanjem na trgu delovne sile?
. . .
Na presojah sistemov vodenja se z vodstvi slovenskih podjetij vedno dotaknemo vse bolj pereče teme zaposlovanja. Če jih pri tem vprašam o uvajanju mladih in iskanju primernih kandidatov po srednjih šolah in fakultetah, se večina ustavi pri dveh glavnih zadržkih.
Kot prvo: “Pri nas potrebujemo usposobljen kader, ne študentov in praktikantov. Smo tehnološko zelo zahtevno podjetje, ne vrtec. V delovnem procesu si ne moremo privoščiti napak in uvajanja nekompetentnega kadra.”
“Razumem. Ampak, kako vam potem uspeva brez kadra, če primernega na trgu ne najdete? Kako lahko zamenjate nekoga, ki vas zapusti, ali je dalj časa odsoten? Kako skrbite za neprekinjenost poslovanja? Od kje pa sploh pride ta visoko usposobljen kader? Iz šole, ali od konkurence? Razumem, da jih nihče ne bi, ampak nekdo jih mora uvajati.”
Kot drugo: “Zakaj bi vlagali v razvoj mladih, če nas potem zapustijo?”
“Zakaj pa vas zapustijo? Je težava mogoče v vaši organizaciji in delovnih pogojih? Bi morali sami kaj spremeniti? Kam gredo pa oni, ki zapustijo druge?”
. . .
Pred časom je predsednik uprave na presoji potarnal, da mu konkurenca krade ključni kader. Ponudijo jim boljše pogoje in gredo raje k njim.
Zakaj pa se odločijo iti? Jim vi ne nudite dovolj dobrih pogojev? Zakaj pa konkurenca lahko sprejme kader za višjo ceno? Ali oni lahko zadržijo svoj kader? Oziroma kam gredo ti, če jih ne?
V isti organizaciji je bil pred časom IT specialist na vprašanje o možnostih za višjo plačo zavrnjen. Ker s tem ni bil zadovoljen, si je poiskal drugo službo. Ob odpovedi je na vprašanje, zakaj odhaja, pojasnil, da je drugje dobil za tretjino višjo plačo.
“Saj toliko ti pa mi tudi lahko damo. To pa se lahko še zmenimo.”
. . .
Nedavno se je na internetu pojavila novica, da se je v tujem podjetju direktor odločil odpustiti vse mlade – milenijce, ker se nočejo ali ne znajo podredili pravilom organizacije.
Z novico je prišlo ogromno komentarjev. Veliko takšnih, da so milenijci neprilagodljivi in da s takimi nihče ni dolžan delati, ter da naj se prilagodijo ali pa gredo drugam. Kam drugam? Cela generacija?
Pred leti nas je na neki slovenski konferenci tuj predavatelj opozoril na sledeče:
“Milenijci postajajo glavnina delovne sile. V nekaj letih bo tudi večina vodstvenega kadra milenijcev. Če želite uspešno sobivati z njimi, se morate naučiti pravilno komunicirati!”
Ja, mnogi so nevzgojeni in neprilagodljivi. Kdo pa je kriv za takšno vzgojo? Prejšnje generacije, ki zdaj s prstom kažejo na njihovo nevzgojenost.
Starejši kolega pravi, da je že skrajni čas, da nekdo (kot ta omenjeni direktor) zaropota in takšne zaposlene ‘vrže na cesto’.
Ampak, saj ne govorimo o nekaj posameznikih. Govorimo o celi generaciji, ki ‘prevzema krmilo’. Kdo jih bo vzgojil, če bi jih vsi najraje zmetali na cesto? Kdo bo čez nekaj deset let vaš zdravnik, kdo bo skrbel za jedrsko elektrarno, kdo bo odgovorno opravljal vsa zahtevna dela?
Star afriški pregovor pravi, da za vzgojo otroka niso potrebni/odgovorni samo starši, ampak cela vas.
. . .
V razmislek
Vodja financ: “Kaj dobimo, če vlagamo v njihov razvoj, oni pa nas zapustijo?”
Direktor: “Kaj pa dobimo, če ne vlagamo v njihov razvoj, pa ostanejo?”
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
