Ob občinskem prazniku je običaj, da se z županjo ali županom ozremo na leto, ki je za nami in pretresemo načrte. Županja Trbovelj letos preživlja posebno leto, saj se je Občina lotila nekaj večjih izzivov, jeseni bodo v občinah potekale še volitve, sama pa se pripravlja tudi na spremembo v družini. V pogovoru sva se dotaknila vseh področij.

Po navadi se ob občinskem prazniku odpirajo kakšne nove stvari. Je tudi v Trbovljah tako?

To je bil včasih res običaj, da se je vse tempiralo na mesec junij. Sama s tem nisem toliko obremenjena. Menim, da ima investicija svoj ciklus. Ko se izteče, se izteče. Nočem, da se izvajalci obremenjujejo z datumom občinskega praznika, da smo potem vsi skupaj živčni in se pritiska na ekipo. Je pa res, da letos sovpadajo z junijem zaključki evropskih projektov. Tako smo 25. maja odprli OEC Nasipi. Popoldne 9. junija bomo predali v uporabo Zasavski podjetniški inkubator, edini v 100% javni lasti v Zasavju. Tretji evropski projekt pa je kanalizacija, ki smo jo že predali v uporabo prejšnji mesec, tudi z uradno novinarsko konferenco. Do poletja bomo torej zaključili kar tri od štirih evropskih projektov. Četrti, kolesarske poti, pa je v izvedbi.

S čim ste v zadnjem letu od prejšnjega do sedanjega praznika kot županja najbolj zadovoljni?

To, da nam je uspelo zaključiti tri evropske projekte, je res velik uspeh. Ponekod jih šele začenjajo uresničevati, mi smo z njimi pohiteli. To pomeni, da bomo čas sedaj lahko izkoristili za pripravo novih. V mesecu februarju smo zaključili prvi takšen projekt, kjer smo bili prvič v zgodovini občine vodilni partner. To je Interreg Slovenija-Hrvaška, Inspiracija. Izvedba je bila zelo zahtevna. Navzven se mogoče ne vidi, vendar takšen projekt zahteva ogromno papirološkega dela in usklajevanj.

Najbolj ponosna sem na to, da stvari tečejo, da smo uspešno prebrodili krizo. Ponosna sem tudi na to, da kljub dobrim pogojem za delo v uspešnih gospodarskih družbah, da je kar nekaj ljudi imelo ponudbe, da zaposleni na Občini ostali zvesti Občini Trbovlje in so ostali del ekipe. Župani po Sloveniji večkrat povedo, da je fluktuacija zaposlenih velika, eden izmed njih mi je razlagal, da je polovica njegove ekipe zamenjala službo. Zato sem ponosna na ekipo na Občini. Kvaliteta naših zaposlenih se kaže tudi navzven. Ko sem leta 2012 prišla precej mlada na podžupansko mesto, sem večinoma poslušala: »Kaj pa ti občinarji, nič ne delajo.« Mnenje o občinskih uradnikih je bilo zelo negativno. Imam občutek in verjamem, da se je to izboljšalo. To, da sedaj sodelavci dobivajo ponudbe za delo, pa pomeni, da smo nekaj naredili dobro. Nastala je dobra ekipa na Občini Trbovlje, kar se kaže tudi, če se sprehodite po mestu.

Kaj najraje pogledate, ko se odpravite v mesto?

Zadovoljna sem že s tem, da smo kje zamenjali kakšen koš. Vse se začne pri majhnih stvareh. Pri vsaki stvari je zadaj kakšna zgodba, ki jo ljudje morda ne vedo, ne poznajo. Jaz pa. Kdaj smo kaj kje naročili, je bila kakšna težava, je bil kakšen drug izziv. Na vse sem ponosna. Lahko začneva kar od severa proti jugu, od promenade na Sallauminesu. Morda bi kdo rekel, da je bila ta naložba manjša stvar. Ampak mene so strašno motile razmetane kocke, ki so jih izruvali, res ni bilo več nobene forme. Do, recimo, Ledenice, ki je bil velik projekt. Vesela sem, da smo uspeli iz občinskega proračuna zagotoviti toliko sredstev, da smo lahko financiral takšen projekt. Do parka pri pošti, ko vidim ljudi, ki tam posedajo in so ga vzeli za svoj park kulture. To je meni tako lepo. Če bi bile klopi prazne, mi ne bi bilo vseeno in bi se spraševala, kaj smo naredili narobe. Tako pa me zelo veseli, da smo naredili dobre temelje za večjo ureditev.

V zadnjih petih letih smo odkupoval paviljone okrog bivšega hotela Rudar. Letos bomo najbrž odkupili še enega, ki nam je ostal trn v peti. Praktično bo ostal neodkupljen le še en poslovni prostor. Ko se bo Občina lahko dogovorila še s tem, zadnjim, bo to nastavek projekta, ki se mu reče ustvarjanje trga mesta. Mesto bo dobilo dušo, smisel, zadihalo bo. Kot je že pred 70 leti. Če boste prelistali Zasavske vestnike iz tistega časa, je glavna rdeča nit leta 1952 prav odprtje spomenika revolucije. Več kot 3000 ljudi je bilo na odprtju. Predstavljajte si to množico na tem trgu. Miha Marinko je bil slavnostni govornik in ta veličastni in pompozen Batičev spomenik je bil dominanten na tem prostoru. Kasneje smo ga s temi, jaz pravim barakami, uničili. Ko bo enkrat na tem področju mesto dobilo to dušo nazaj, ta center, ja, takrat bo meni srce lepo igralo. Bom uživala vsakič, ko se bom peljala mimo. To so izzivi, za katere ne vem, ali jih bomo uresničili še mi ali ne. So pa res dobro pripravljeni nastavki, da se lahko naložbe v najkrajšem možnem času uresničijo.

Obstaja kakšna stvar, za katero vam je žal, da vam je še ni uspelo realizirati?

Prav ta Trg revolucije. V enem letu lahko, če se odločite, prodate vse, a pridobiti to čez nekaj let nazaj, je bistveno težje. In prav to se je zgodilo s temi lesenimi paviljoni, ki zakrivajo Trg revolucije. Odkupiti to nazaj, to je, kot da bi čaral. Vsak od lastnikov ima svoje pogoje, želje. Vsak ima tisto, kar ima v lasti, za nekaj najlepšega in najboljšega. Včasih je mukotrpno doseči razumne dogovore, razumne cene. Mislila sem, da nam bo uspelo prej, ampak bomo vseeno še zelo hitri, saj bomo letos odkupili še en prostor, tako nam bo na koncu ostala samo velika trgovina Tuš.

Kateri so bili v zadnjem letu vaši največji izzivi?

Največji izzivi so držati ekipo na občini skupaj, saj sami dobro veste, da je trg dela izredno odprt v zadnjem letu, dveh, ko je fluktuacija zaposlenih povsod precejšnja. Seveda se kljub temu zgodi, da kdo gre, kar je normalno. Pri 38 zaposlenih, kolikor nas je trenutno na Občini, pa je bil to velik izziv, kako doseči, da se večje število ljudi ne odloči za nadaljevanje kariere kje drugje in hkrati uspešno voditi mnoge projekte. Marsikdo misli, da je javna uprava kraj, kje lahko počivaš. Pa ni tako. In izziv je, kako dobro ekipo obdržati. Ljudem v javni upravi ne moreš čez noč ponuditi veliko večjih plač, kot to lahko naredijo kje drugje. Tudi nagrajevanje je izredno togo in neprimerno današnjemu času. Kombinacija, kako jadrati med temi čermi, je zame velik izziv.

Velik izziv je tudi področje Lakonce. Zadnji dve leti smo se veliko ukvarjali z njo. Najprej, da smo sploh ugotovili, kaj je pod zemljo, saj gre za več kot 30 metrov globok nasip. Ugotovili smo, na kakšen način ga je potrebno sanirati, da bomo zdaj našli najboljšo kombinacijo sanacije in stroškov za uporabo. Sem pa prepričana, da bo ta zemlja v prihodnje zlata vredna. A ne v smislu, da bi jo prodajali, ampak zato, da bo Občina znala z njo ravnati kot dober gospodar. Bolje jo je zelo poceni dati v stoletni najem, samo, da ostaneš lastnik. Filozofija je podobna, kot na področju gospodarstva, ko s start-upi deliš delovne prostore. Tudi z zemljo bi morali ravnati podobno, saj je dragocena. Ja, delimo si jo, lahko jo uporabljajo različni najemniki, ni pa njihova last. Naj bo v javni lasti. Če se komu zalomi, da ne gre več, na njegovo mesto enostavno pride nekdo drug. Da ne pride do dolgotrajnih zgodb, prekupčevanja in preprodaje zemljišč. Tako se hitro zgodi, da zemljišča dalj časa ostanejo prazna, občina pa ostane zvezanih rok, saj ne more zemlje uporabiti in jo nameniti za koga drugega, če nismo lastniki. Zato upam, da bomo znali to zemljo ceniti in urediti, pripraviti in je ne izpustiti iz rok. In dajati v souporabo vsem, ki bi to želeli.

Tudi globalne stvari seveda vplivajo na občinsko politiko, v zadnjem času predvsem energija. Kako vi gledate na te izzive. Ogrevanje se je letos podražilo po celi Sloveniji, tudi v Trbovljah …

Ne, očitno ne bo konca teh podražitev. V mesecu maju so praktično vse firme in podjetja, ki se ukvarjajo z energenti in prodajo energentov ali pa z ogrevanjem mest, dvignile cene. JP Komunala Trbovlje d.o.o. je samo vmesni sektor, kupi plin, ga v toplarni »predela« v toploto za distribucijo naprej, s katero ogreva celo mesto. Plin je treba kupiti in ta znesek se nato razdeli na račune. Plina ne moremo dobiti ceneje kot nekdo drug. Lahko bi debatirali o letu 2020, ali je vodstvo sprejelo pravo poslovno odločitev, ali ne. Za to odgovarja vodstvo Komunale. Ne moremo pa tega več trditi za letošnje leto in morda prihodnje, ker smo sedaj vsi na istem.

Cela Evropa se spopada s problemom zvišanja cen, potrebne so intervencije in politika na evropski ravni. Takšno je stanje danes. Se pa strinjam, tu pa sem bila kritična, da bi vodstvo Komunale v zadnjih petih letih moralo kaj narediti na diverzifikaciji ogrevanja. Ne bi smeli ostati na 100% ogrevanju le z enim energentom, ampak bi ga morali porazdeliti med več različnih. Če že ne zaradi drugega, zaradi varnosti. Tudi okrog kuponov CO2 se je vedelo, da bodo čedalje dražji. In tudi zaradi tega bi morali razmišljati še o drugih gorivih. Vodstvo, ki se na to spozna, bi moralo drugače reševati mestno ogrevanje. Že 20% ogrevanje iz drugih virov bi bilo za začetek dovolj. Pa bi dali za 20% manj denarja za nabavo CO2 kuponov, ki letijo v nebo in za katere dajemo že skoraj milijon evrov na letni ravni.

Ste zadovoljni, da ste se toliko časa nazaj odločili za odvoz smeti v celjsko regijo?

Težko je zaupat nekomu, v katerega nimaš več zaupanja. Dokler je bilo navzven vse v redu, je bilo ok. Potem pa so prinesli na mizo za skoraj 3 milijone evrov minusa in dejali, da si ga bomo razdelili. S tem pa se ne moremo strinjati. Hkrati morate vedeti, da ima Ceroz mogoče samo še za 4 leta prostora za odpadke. Tako, da se je potrebno v vsakem primeru že danes dogovarjati, kam se bodo vozili ti odpadki in kdaj bo Ceroz zaprl svoja vrata. V kolikor pa bi se preusmeril v kakšno drugo dejavnost, kdo od obstoječih lastnikov infrastrukture bo še želel nadaljevati oz. začeti novo zgodbo. Morda smo že malce pozni. Morate pa razumeti, da je Občina Trbovlje tista, ki v Zasavju »pridela« največ odpadkov. To pomeni, da nas ne more nekdo kar iz danes na jutri vzeti k sebi pri taki količini. In to je tudi eden od razlogov za našo odločitev.

želimo vse dobro, z njimi konstruktivno sodelujemo. Rekli smo, da bomo poskrbeli za vse naše obveznosti. Vendar je žalostno, da za projekt, ki je stal okrog 12 milijonov evrov, računajo, da bo zapiranje stalo preko 20 milijonov evrov, kolikor sem uspela ujeti podatke. Za nazaj govoriti in pogrevati stvari, nima smisla. In še nekaj je pomembno. Mi kot občina nismo proti nobenemu vložili nobenih tožb, se pa proti nam vodi pet postopkov, torej tožbe, ki so jih proti nam sprožile sosednje občine. Dva od teh smo že zaključili, trije so še odprti. Meni je žal, da so se odločili za tožbe, ker mi še vedno izpolnjujemo vse svoje obveznosti. Odkar smo odšli iz projekta, delajo z dobičkom, kar nas veseli. Mi imamo za 20 let urejeno odlaganje odpadkov, oni so si s tem še za kakšno leto podaljšali deponiranje odpadkov. Na koncu bodo videli, da smo vsi nekaj dobrega pridobili.

Moram pa reči, da se je letos zataknilo pri ostalih. Če bi bilo samo od nas odvisno, bi stari RDF že v tem letu odpeljali in bi ta problem v celoti rešili. Ampak niso bile vse občine takšnega mnenja, RDF še vedno ostaja na Cerozu. Mi imamo sredstva v proračunu za svoj delež odvoza zagotovljena. V kolikor bi jih zagotovile tudi ostale občine, bi lahko v tem letu odpeljali ves RDF, ki je bil takšen kamen spotike. Res ne vidim, kaj je še problem, razen to, da nekateri vztrajajo pri tožbah, ki konec koncev na obeh straneh povzročajo kar nekaj nepotrebnih stroškov. Ceroz bo v vsakem primeru čez 4 leta moral zaključiti to svojo zgodbo.

Pojdiva sedaj na infrastrukturo. Kateri projekti s tega področja so za vas najbolj pomembni?

Za nekoga, ki živi in nima vodovoda, je pomemben vodovod. Za nekoga, ki ima greznico, in ne ve, kam bi odplake speljal, kanalizacija. Za nekoga, ki se pelje domov in bi imel rad novo cesto, so pomembne ceste.

 

Ampak tudi na tem področju se marsikaj spreminja, kajne?

Ja, če pogledava celo občino, sem ponosna na vse projekte, ki jih opazi čisto vsak obiskovalec našega mesta. Spomnite se, kakšna je bila cesta mimo Lafarga proti centru Trbovelj. Sedaj je cesta urejena, pločnik poteka na obeh straneh cestišča. Vedno je bila težava vključevanje iz Zagorja v Trbovlje. Sedaj je pri Sušniku urejeno krožišče. Vedno je bil problem uvoz težkih industrijskih tovornjakov iz glavne ceste v industrijsko cono Nasipi. Z državo in rudnikom smo uredili tudi ta uvoz z novim industrijskim mostom. V šestih letih smo večji del državne ceste prenovili. Sedaj gradimo še krožišče pri urgenci.

Kar nekaj drugih naložb še lahko izpostavim: prostori pred pošto, prostori na Ledenici, Zasavski podjetniški inkubator, industrijska cona Nasipi, kolesarske poti. Kar spomnite se, koliko je bilo vpitja v prvem letu, ko smo zarisali kolesarske poti, da bomo imeli veliko poškodovanih in umrlih in ne vem še kaj vse. Moram potrkati, niti enemu se še ni nič hujšega zgodilo. Ljudje vedno tisto, kar je novo, sprejmejo z zadržkom in kritiko. Da ne pozabim civilne zaščite, gradnje centra pri naših gasilcih. Center za obveščanje ima daleč najboljše prostore v Sloveniji. Projektiramo že novo reševalno postajo. In, seveda, da ne pozabim, lepo nam je uspela tudi celovita energetska sanacija in ureditev okolice Cankarjeve šole. Tudi zasebni investitorji so se lotili zanimivih projektov. Imamo novo nakupovalno središče, kjer smo z urejanjem papirjev tudi pomagali investitorju.

Pripravljate se na porodniško, mimogrede, vse dobro vam želimo.

O hvala.

Kako bo potekalo delo na Občini v času porodniške?

Tako kot je bilo ob moji prvi porodniški. Sedaj smo pred poletnimi meseci, po tem pa je tukaj že vroča jesen. Tako, da ne bo kakšnih posebnih stvari. Zato sem tudi vesela, da se evropski projekti počasi zaključujejo, da se s temi zadevami ne bo obremenjevalo ekipe. Tudi sama bolj mirno diham. Če bi  vedela, da smo nekje na začetku projekta in odhajam na porodniško, bi imela problem. Večji del bo narejen, letošnje investicije bodo večinoma pod streho. Podžupanja pa bo tista, ki me bo nadomeščala.

Bo županja v porodniški še lažje sodelovala v predvolilni tekmi?

Ne vem, to je pa še čisto odprto vprašanje. Je še daleč do tja, vmes se lahko še toliko stvari zgodi, da ne bi rada prehitro kaj rekla.

 

Marko Planinc

Foto: Občina Trbovlje