Franc Kopitar je bil eden najbolj ustvarjalnih Zagorjanov. V mladih letih je preživel drugo svetovno vojno kot partizan, po vojni so ga za sedem let zaprli Angleži v Avstriji, potem pa se je posvetil slikarstvu. Po končani ALU v Ljubljani je delal kot likovni pedagog in ustvarjal kot slikar, kipar, fotograf, pesnik in filmski ustvarjalec.

Mladost

Franc Kopitar se je rodil 4. novembra 1928 v Zagorju bo Savi. Njegova mladost je bila zaznamovana z drugo svetovno vojno, saj je bil leta 1943 vpoklican v nemško vojsko, vendar je že takoj po vpoklicu pobegnil v partizane. Njegovo partizansko ime je bilo Silvo. V Črni na Koroškem je delal v ilegalni tiskarni, leta 1946 so ga pri ilegalnem prečkanju avstrijske meje ulovili Angleži in ga kot političnega vohuna obsodili ter ga za sedem let zaprli v graške zapore.

ALU v Ljubljani

Leta 1953 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral pri prof. Gojmiru Antonu Kosu. Leta 1959 se je zaposlil kot učitelj risanja na Osnovni šoli Zagorje. Oktobra 1981 je zapustil pedagoško delo na osnovni šoli in se zaposlil kot direktor Kulturnega centra Delavski dom Zagorje. Na tem položaju je zdržal samo eno leto, nato pa je odšel poučevat zasavske srednješolce v Trbovlje.

Bil je član Društva slovenskih likovnih umetnikov Slovenije, predsednik Zveze kulturnih društev v Zagorju, mentor likovnega društva Relik v Trbovljah in filmskega kluba mladih v Zagorju, član sveta slikarske kolonije Izlake ter zagorske pesniške skupine Dediči.

Kulturni ustvarjalec

Njegovo delo je bilo povezano z umetniškim ustvarjanjem. Preizkušal se je v slikarstvu, kiparstvu, na fotografskem in filmskem področju ter v poeziji (zbirka Razvejeno deblo). Ustvaril je nekaj risanih filmov, kot kipar je zasnoval in izdelal spomenike v občini Zagorje (spomenik rudarjem v Zagorju, žrtvam vojne v Kotredežu,  izseljencem v Podkumu …). Njegovi slikarski motivi so bili povezani z zagorsko pokrajino, reko Savo, rudarji in rudarjenjem.

Slikar

»Kopitar je daljše obdobje slikal s “špahtlom” in na platna nanašal oljne barve v gostejših in debelejših ali redkejših in tanjših plasteh. V tem načinu je naslikal nekaj izjemnih sotesk reke Save s strmimi in grozečimi pobočji, revnim drevjem, skalami in motno reko na dnu. Postal je poet samotne savske soteske od Litije do Radeč. Slikal je tudi z akrilnimi barvami, spremenil tehniko nanašanja barv na platno in se odločil za bolj čiste razmejitve med njimi. Njegova barvna paleta je bila trpka, privzdignjena, skoraj slovesna. Savska pobočja so postala modra, manj strma, reka se je bolj razlila med rečno ali jezersko obrežje in tam delala številne rokave.

Istočasno se je Kopitar posvečal drugim tehnikam: priljubljeni so bili njegovi stilizirani linorezi preprostih rudarjev, upodobitve starih domačij, gospodarskih poslopij. Delal je črno-bele praskanke gradov in razvalin, barvne monotipije vasi, pastelne pokrajine in tihožitja. Skušal je predstaviti vso raznolikost likovnega izražanja, bil je poetični realist, nadrealist in abstraktni slikar, zato je razumljivo, da se je lotil tudi kiparjenja, ki ni moglo zatajiti roke slikarja,« je v zloženki k razstavi v Zagorju leta 2004 zapisal Nande Razboršek.

Zagorjan

Od leta 1952 do svoje smrti je Kopitar živel v Dolenji vasi v Zagorju ob Savi. Umrl je 2. marca 1989 na Golniku. Junija 2016 so pred Osnovno šolo Ivana Skvarče Zagorje ob Savi odkrili kip Francu Kopitarju, ki je delo akademskega kiparja Mirsada Begića.

Savus

Foto: CZ.si

Viri in literatura

Franc Kopitar: Popotovanja: antologija del Franca Kopitarja, Zagorje ob Savi 2016

Tine Lenarčič: Franc Kopitar, Delo, 1989)

Zagorje nekoč: zbornik mladih raziskovalcev, Zagorje ob Savi 2007

Urška Kurež, Knjižnica Mileta Klopčiča Zagorje, Obrazi slovenskih pokrajin, 2020