Jutri, 15. septembra, obeležujemo mednarodni dan gluhih. Obstaja več oblik gluhosti – za današnjo družbo, na primer, pravijo, da smo postali gluhi zase in za potrebe drug drugega. Z Zasavskih pet smo klepetali o zanimivem vprašanju: Se ljudje danes še znamo slišati? Znamo poslušati sebe, ko je to pomembno?
Franci Brinovec, član IO in starešina rudarske čete RMED Srečno Zagorje
Poslušanje drug drugega je nekaj, kar počnemo doma, v službi, ob srečanju s prijatelji, … Pomembno je aktivno poslušanje, da ne pride do nesporazumov v komunikaciji. Potrebno je prisluhniti mnenju in stališčem vsakega sogovornika. Nikoli ne smemo vsiljevati nekomu svojega mnenja, saj smo največkrat potem tudi sami nezadovoljni, razočarani. Nezadovoljstvo pa je največkrat razlog, da smo nestrpni ravno do tistih, ki jih imamo najraje – svojih najbližjih. Vemo, da je družina temelj življenja in, če znamo v družini prisluhniti in slišati drug drugega, s tem pripomoremo k samostojnosti in odgovornosti naših otrok. Predvsem najstniki so mnenja, da so s strani staršev neprestano omejeni, nerazumljeni, da jim starši vedno nekaj vsiljujemo. Zaradi hitrega tempa življenja pa največkrat pozabimo tudi nase. Šele, ko težko zbolimo ali ko zboli nekdo, ki ga imamo radi, razmišljamo o tem, kaj zamujamo, če si ne damo priložnosti, da uresničimo svoje sanje. Zato ne bodimo »gluhi«, prisluhnimo sebi in drugim in pomislimo na gluhe ljudi, ki bi želeli slišati, pa ne morejo.
Nasta Doberlet Bučalič, profesorica sociologije in filozofije na GESŠ Trbovlje
A ni res, da slišimo, kar hočemo slišati, in vidimo, kar hočemo videti? S tem, kaj slišimo, kaj vidimo, kako si razlagamo, kako vrednotimo … smo človeško zaznamovani. Se pravi, subjektivno kot posamezniki in subjektivno kot človeška vrsta.
Če iz filozofskega razmišljanja pristanem na vsakdanjem svetu, potem vemo in to tudi že doživljamo, da nas družbeni procesi usmerjajo v sebičnost in individualizem. Torej bomo slišali vse manj drugih in sebe. Sebičneži razdirajo najrazličnejše skupine ljudi (od družine, prijateljske skupine, šolskih razredov, delovnih kolektivov …), ne poznajo solidarnosti in zadovoljstva doseganja skupnih ciljev. Lažejo si, da so srečni in utišajo glas v sebi, da niso srečni. Sreča je edina stvar, ki se z delitvijo pomnoži.
Pa nam bo zato bolje? Mislim, da ne. Če bomo stopali naprej po tej poti oziroma že avtocesti, bomo stopnjevali še bolj nezdravo tekmovalnost, bolno užitkarstvo, noro potrošništvo in postajali vse bolj »plehki« ter, seveda, lažje vodljivi za takšne in drugačne elite v njihovo dobrobit. Filozof Kant je dejal: »Imej pogum uporabljati svoj razum!«
Vendar svet ni nikoli samo črno-bela verzija. Ima barvni spekter, zato lahko tudi optimistično zaključimo. Poslušati druge in sebe je veščina, ki jo razvijamo v stiku z drugimi ljudmi in se je učimo od drugih ljudi. Če dobro premislimo, smo vzor videli v mnogih in ga še vidimo ter ga posnemamo. Veselo na delo! Tako, pa smo spet pri učiteljih, šolskih in življenjskih.
Nina Kmetič, predsednica KS Krnice – Šavna Peč, Hrastnik
Ja, res je tako. Ljudje smo postali gluhi tako zase kot tudi drug za drugega. Naše življenje je postalo kot tempirana bomba. Vrtimo se v nekem začaranem krogu, kjer si težko vzamem čas zase … Kadar si ga, si ga najpogosteje rezerviramo za svoje bližnje. Zato ob vsem tem hitrem tempu življenja večkrat kar preslišimo stisko drugih, kot, da je za njih ostalo premalo oziroma zmanjkalo časa. Vsak se ukvarja s svojimi težavami. Seveda so še drugi razlogi in tudi izgovori. Ja … To je res zanimiva tema, o kateri bi se dalo še veliko povedati in razglabljati.
Kristina Renko, ravnateljica OŠ Ivana Skvarče, Zagorje
Poslušanje je za marsikoga težje kot govorjenje. Če si dober poslušalec, pomeni, da se posvetiš sogovorniku. Slediš njegovim besedam, razmišljaš o povedanem in se vključuješ v pogovor. Koliko smo dovzetni za potrebe drugih, je odvisno od vsakega od nas posebej in od vrednot, ki smo jim zavezani. Črnogledo mnenje o družbi danes je naravnano v smer, da smo gluhi za druge, vendar mislim, da ob različnih priložnostih dokazujemo, da ni tako. Marsikomu je samoumevno, da se posveča sočloveku, ob tem pa pozablja nase. Včasih nas izkušnja prisili v to, da spremenimo življenjski slog in vzorce razmišljanja. Polnjenje baterij, ki je sestavni del skrbi zase, je nujno in prej, ko to ozavestimo, boljše je. Dobra knjiga, ogled razstave v galeriji, pogled v drevesne krošnje …
Roman Turnšek, predsednik DPMŽ Trbovlje in novinar
Gluh zase je le bedak. Za druge pa smo danes vsi. Tako pač je. Še so sicer primeri in ljudje, ko se zna poslušati, a ne gre le za znanje, ampak tudi hotenje in čas. A tega je, žal, vse manj. Zaradi časa, v kakršnem že dolgo živimo, a tudi zaradi ljudi. Niso se spremenili le časi, tudi ljudje. In pogosto ne zaradi časa, ampak, kdo bi vedel, zakaj. Spomnim se otroških let, ko sem poslušal zgodbe o tem, kako je bilo v vojnem času. Ljudje so med drugo svetovno vojno in po koncu imeli veliko manj, kot imamo danes, a so preživeli. Ker so, ko je bilo treba, znali stopiti skupaj. Danes pa tega največkrat ne znamo, čeprav bi bilo potrebno in dobro za vse. Ozrimo se le okoli sebe, ali pa vase. Danes zelo pogosto sploh ne poznamo ne sosedov v stolpnici, pogosto še v nadstropju nad ali pod nami ali celo v istem nadstropju ali dve hiši naprej v ulici ne. Umetnik je ta, ki zna stati sam, ko je sam. In res je. A je res tudi, da mora vsak najprej poskrbeti zase, šele nato za druge. Če sploh … Ampak takšen je danes svet. Če se mu ne prilagodiš, izgubiš korak …
