Naše življenje je popotovanje med prvim vdihom in zadnjim izdihom. Včasih veselo, drugič žalostno, razgibano ali enolično, dogajajo se vzponi in padci. Najpomembnejši proces, ko valujemo v toku spreminjajoče se življenjske energije, je prav dihanje. Dihanje, ki naj bi bilo čim boljše, čim bolj pravilno, čim bolj funkcionalno. Kako pomembno je, nam orisuje taoistična tradicija, ki zagovarja zakonitost, da je število dihov v življenju omejeno, kar pomeni, da si s kratkimi in plitvimi dihi krajšamo življenje.
Veliko ljudi že v otroštvu popači dihanje. Z zadrževanjem dihanja si zmanjšajo življenjsko energijo, ki jo sicer omogoča kisik, ko se v njegovi prisotnosti v fazi celičnega dihanja tvorijo energijsko bogate molekule ATP. Tako se omrtvičijo in lahko preživijo v situacijah, ki so zanje preveč boleče in strašne. Dojenček ali majhen otrok se še ne zna, oziroma niti nima prave možnosti, spoprijeti se s stresnim dogodkom. Če nima ob sebi osebe, ki ji zaupa in ki bi mu pomagala in ga pomirila ali če je celo ta oseba vir njegove frustracije, je eden izmed načinov reševanja situacije, popačitev dihanja. V primeru, da se to dogaja pogosto, otrok spremeni dihalni vzorec.
Po drugi strani pa je za sodobnega človeka zelo pogosta prehitra izmenjava dihalnih plinov ali hiperventilacija. Šestnajst ali celo dvajset vdihov ter izdihov na minuto kaže na kronično prekomerno dihanje. Predihamo približno 3-krat več zraka kot naši predniki. Tako, kot ni dober prevelik vnos hrane in pijače v naše telo, tudi pretirano dihanje ni zdravo. Povzroča oženje dihalnih poti in omejuje vnos kisika v telo. Poruši se namreč ravnovesje med kisikom in ogljikovim dioksidom. Če raven ogljikovega dioksida preveč pade, je kisik premočno vezan na hemoglobin v rdečih krvnih telescih in ne prehaja v celice. Paradoksalno imamo v krvi dovolj kisika, ne prehaja pa v celice, kjer se odvija prej omenjeno celično dihanje. Organizem odreagira tako, da zapre dihalne poti in sporoča, da naj dihamo manj. A ker je sodoben človek odtujen od telesa in teh sporočil ne razume oziroma jih ne upošteva, prične večinoma dihati skozi usta. Po tej poti pride kisik na lažji način v pljuča, a ravnovesje med dihalnima plinoma je še vedno neuravnano in celice so še vedno »lačne« kisika.
Seveda ima dihanje skozi usta številne slabe učinke na zdravje. Zrak se po tej poti ne ogreje in navlaži, bacili in bakterije imajo lažji dostop v telo. V obnosnih votlinah ne nastaja dušikov oksid, ki je sicer izredno pomemben pri regulaciji krvnega pretoka, pri prenosu živčnih signalov, presnovi in imunski obrambi organizma. Če dihamo skozi usta med spanjem, pride do dehidracije, smrčanja in apneje.
Na vprašanje, ali dihate preveč, si lahko odgovorite sami. Preverite koliko trditev velja za vas:
Dihate skozi usta med običajnimi dnevnimi aktivnostmi. Zjutraj se zbudite s suhimi usti, ker ponoči dihate skozi usta. Smrčite ali trpite za spalno apnejo. Preko dneva velikokrat zajamete sapo, globoko vdihujete. Zehate, čeprav ste se ponoči dovolj naspali. V mirovanju slišite svoje dihanje. Imate znake kroničnega prekomernega dihanja – zamašen nos, utrujenost, omotičnost.
Pravilno dihanje je torej lahkotno, uravnoteženo izmenjevanje dihalnih plinov. Je neslišno, dihalna pot gre izključno preko nosu. Dihamo lijačno, glavna dihalna mišica je trebušna prepona, ki se ob vdihu spusti navzdol, trebuh se izboči navzven, ob izdihu pa se trebušna prepona vrne nazaj in trebuh se vboči.
Zdaj si lahko odgovorite še na začetno vprašanje ali dihate pravilno. V primeru, če niste odgovorili pritrdilno ter si želite izboljšati svoj dihalni vzorec in način dihanja, ter posledično tudi svoje počutje in zdravje, vas vabim, da spoznate metodo AEQ dihanja®
Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode® 3. stopnje
Sem Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode® 3. stopnje in učiteljica AEQ dihanja® 1. stopnje.
Po formalni izobrazbi sem dipl. ing. kemije, sem pa kmalu po študiju oziroma rojstvu otrok pričela z raziskovanjem življenja in človeške zavesti. Zanimalo me je, zakaj se ljudem dogajajo različne stvari. Verjetno najbolj zato, ker sem rodila otroka z Downovim sindromom. V želji pomagati sinu, da bi se mu težave, povezane s sindromom, čim manj izrazile, sem pričela z neformalnim izobraževanjem. Tako sem osvojila metodo bioterapije po Domančiću, nadaljevala z izobraževanjem o karmični diagnostiki pri M. Ogorevcu ter zaključila študij jyotisha (S. R. Nassif) in zvočne terapije Ohmpunctuur (P. Gouwe).
Leta 2015 sem se prvič srečala z Alešem Ernstom, tvorcem AEQ metode®. Razlog so bile hude bolečine v vratnem delu hrbtenice, glavoboli, vrtoglavica …, ki jih z vsem dotedanjim znanjem nisem mogla odpraviti. In tako se je pričelo moje potovanje z AEQ-jem. Najprej kot stranka na Aleševih terapijah in udeleženka na delavnicah, kasneje pa kot učenka v šolanju za AEQ učitelja. Metoda se je in se še vedno vse bolj prepleta z mojim vsakdanjim življenjem. Dejansko lahko njeno filozofijo in principe najdeš na kateremkoli področju – od fizičnega zdravja, počutja, odnosov doma in širše. Dala mi je odgovore na marsikatero vprašanje, saj sem z njeno pomočjo odpravila kronične bolečine. Svoje življenje lahko postopoma urejam, izboljšujem in vodim k željenemu cilju – biti srečna in svobodna.
Kot učiteljica AEQ metode® 3. stopnje, vam lahko s svojim znanjem ter s pomočjo doživete lastne izkušnje in sprememb pomagam na vaši življenjski poti preobrazbe. Več informacij na:
040 214 633
