Vrnitev Primorske matični domovini
Danes, 15. septembra, praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini, državni praznik, ki ni dela prost dan. Spominjamo se 15. septembra leta 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske.
Državni praznik praznujemo od jeseni leta 2005. Vlada zaradi varčevalnih ukrepov osrednjo državno proslavo ob tem prazniku prireja vsakih pet let, sicer pa ga obeležujejo razne organizacije in občine.
Ob koncu prve svetovne vojne je Primorska pripadala italijanskemu ozemlju. Prepovedana je bila uporaba slovenskega jezika, petje slovenskih pesmi in branje slovenskih knjig. Pouk v šolah je bil izključno v italijanskem jeziku. Slovenske priimke pa so celo spreminjali v italijanske.
Po drugi svetovni vojni pa so se zmagovalci (zavezniki) srečali v Parizu in podpisali tako imenovano pariško mirovno pogodbo, v kateri so med drugim sprejeli tudi odločitev, da se Jugoslaviji ponovno priključijo nekatera ozemlja, ki jih je po prvi svetovni vojni izgubila. Pod Italijo je tako prišla Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina, pod Jugoslavijo pa preostali del Primorske, Istra z Reko, vsi otoki in Zadar z okolico. Priključitev Primorske je za Slovence pomenilo ponovno oblast nad ozemljem, kjer so živeli Slovenci in dostop do odprtega morja.
Večina Primorcev, ki so pred to odločitvijo več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra leta 1943 pod nacistično okupacijo, se je tako pridružila matičnemu narodu tedanje jugoslovanske federacije. Izven slovenskih meja pa je sicer ostalo še 140.000 Slovencev.
Predsednica države dr. Nataša Pirc Musar je v poslanici ob prazniku zapisala: “Slovenija in zlasti Primorska danes praznujeta. Praznik vrnitve Primorske k matični domovini simbolizira zmago slovenskega naroda nad tujim zatiranjem, zlasti nad italijansko fašistično okupacijo.
Primorci niso in ne bodo pozabili, kaj pomeni ostati zunaj domovine proti svoji volji. Občutili so neizprosno roko tujca, ki je želel nasilno izbrisati njihov narodni pečat. Po prvi svetovni vojni so ljudje s tega območja skoraj 25 let doživljali hudo italijanizacijo. Italijanski fašistični režim je ukinil vse slovenske organizacije, ustanove, zveze in združenja, ki so delovali na kulturnem, političnem, prosvetnem, šolskem, gospodarskem, športnem, socialnem in verskem področju, prisilno jim je spremenil slovenska imena. Slovenci in Slovenke, ki so bili takrat italijanski državljani, so se začeli upirati temu režimu, tajno in v ilegali. Pripadniki tajnih organizacij Borba in TIGR so bili med prvimi antifašisti v Evropi in začetniki vseprimorskega protifašističnega gibanja med obema svetovnima vojnama. Dajali so zgled in pogum odločnim primorskim upornikom tudi med drugo svetovno vojno, saj so se z vsemi močmi vključili v narodnoosvobodilni boj z jasnim ciljem osvoboditi Primorsko in jo priključiti k matični domovini.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 so partizanske sile osvobodile nekatera območja, a končna rešitev statusa Primorske je prišla šele po vojni. Po dolgotrajnih pogajanjih je bila 15. septembra 1947 s Pariško mirovno pogodbo določena nova meja, ki je večino Primorske vrnila Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji kot njenemu delu. Žal pa vsa slovenska ozemlja niso bila priključena Sloveniji in je del Slovencev ostal v Italiji: v Kanalski dolini, Reziji, v Terski dolini in Nadiških dolinah, v Trstu in Gorici z zaledjem.
Naj bo današnji dan spomin na vse pogumne ljudi, ki so se borili za slovensko ozemlje, in hkrati opomnik vsem nam, da imeti državo ni samoumevno, temveč zapuščina, s katero moramo ravnati z vso skrbnostjo.
Spoštovani Primorci in vsi drugi, iskrene čestitke ob državnem prazniku!”
Savus
Foto: arhiv Savus
