Julija Klančišar je bila rojena v Latviji. Po rodu je Rusinja. Njena mama živi v Latviji, oče v Belorusiji, polovica sorodnikov v severnem Kavkazu v Rusiji, polovica v Ukrajini. Julija pa že 26 let živi v Sloveniji, v Trbovljah. Takrat se je s priimkom Dedova preselila v Slovenijo zaradi ljubezni in poroke. Slovenija ji je posebej všeč, ker se v vsakodnevnem življenju počuti varno.
Rekli ste, da svojega porekla ne morete skriti, in se ne morete opravičevati za to …
Seveda ne. Zadnje čase veliko poslušam o tem, da se moram opravičiti, da sem jaz napadla Ukrajino, ker sem Rusinja. Ne, jaz nisem napadla. S ponosom lahko rečem, ja, Rusinja sem, narava mi je dala to, tako kot žensko telo, barvo las in kože. Ne bom se opravičevala za stvari, ki jih nisem sama izbrala. Dane so mi. Jaz lahko nekaj s tem naredim. Dobrega ali slabega, to pa je moja izbira. Opravičevati pa se za takšne stvari ne mislim. Kaj naj, naj se danes opravičujem, ker sem Rusinja, jutri ker sem ženska, naslednji dan, ker imam belo kožo …
Odločili ste se, da pomagate ljudem v Ukrajini. Kako?
Najprej sem poklicala Rdeči križ in se pozanimala za pomoč. Ker delam na podjetju Generali, sodelujem v programu pomoči, s katerim smo sprožili akcijo zbiranja prve pomoči. Večinoma vsi ljudje imamo avtomobile, vse naše stranke imajo avtomobile. Eno leto prej bodo zamenjali prvo pomoč. Dejansko v Ukrajini primanjkuje povojev, predvsem elastničnih, tistih za zaustavitev krvavitev.
Iz Ukrajine prosijo za otroško hrano. Suho mleko, konzerve, kar lahko, da nahranijo otroke. Ženske z otroki, ali še vedno sedijo cele dneve in noči v prostorih podzemnih železnic, ki so postale njihov dom. Tam poskušajo urediti nekakšno bivališče za otroka, kolikor se da tiho in prijazno. Problem v tem je, da se tudi dojenčki rojevajo tam. Mleka ni, matere težko dojijo zaradi stresa. Težko je reči karkoli kulturnega na to temo. Prosila bi, da ljudje ne prinašajo sokov, lepih oblekic. Včeraj smo npr. prejeli bleščečo majčko in svilene spodnjice. Ne. Potrebujejo spalne vreče, tople nogavice, termo oblačila, kakšne bunde. Če obstaja možnost, takšne, ko jih imamo na sebi, ko hodimo smučat ali v hribe. Manjše in nepremočljive, neprepihljive, ne tistih težkih. Tudi zaradi transporta, saj je konec koncev več kot tisoč kilometrov do Ukrajine.
Pomagate v teh centrih pomoči?
Na FB strani imamo svojo skupino ljudje, ki smo se v Slovenijo preselili iz bivše Sovjetske zveze. Nekakšna bivša sovjetska zveza naveza. Brez kakršnekoli nacionalnosti, ruščina nam je pač vsem skupna. Pogovarjamo se v ruščini. Skupaj smo povezani, skupaj najdemo koordinatorje, ki so doslej koordinirali pomoč preko ukrajinske ambasade. Nekateri se povezujejo z Rdečim križem, pa kakšnim podjetjem. Nekdo nekje nekoga pozna in na tak način se pač povezujemo. Perutnina Ptuj je npr. odstopila svoje skladišče v Ljubljani. Predvčerajšnjim smo urejali pomoč v tem skladišču. Včeraj smo bili v Kamniku, kjer smo zbirali pomoč. Na tak način delamo, pišemo, kličemo, včasih kričimo, da naj se to že ustavi, ker dejansko je težko. Jaz nisem osebno tako prizadeta, ker moji so na varnem. Moja kolegica, ki je koordinatorka, recimo, pa ima starše v Kijevu.
Imate kaj stikov z domačimi ali prijatelji v Ukrajini?
V Ukrajini? Seveda. Imela sem stik s klientko, stranko, ki me je pretekli četrtek klicala ob 6. uri zjutraj. Prvo sem bila nejevoljna, ker me je zbudila, potem zaradi tega, ker se je ni dalo slišati. Nekaj je bilo na vezi. Ko sem ugotovila, kaj, mi je bilo grozno. Po telefonu sem slišala streljanje, zelo glasne poke. Ona je odšla iz Slovenije v Ukrajino z dvema otrokoma, ker je morala v Slovenijo prinesti določene papirje za ureditev stalnega bivanja. Prišla je tja, v svoje mesto, da dobi na upravnih enotah določene papirje. Ob petih zjutraj jo je ujela vojna.
Kakšna je sedaj situacija v Ukrajini, ko govorite z njimi?
Bežijo. Ljudje bežijo. Bežijo ženske z otroki, starejši. Moški ostajajo v Ukrajini. Oni se bodo borili. Vsaj večina.
Kako lahko pomagate tistim, ki bežijo?
V Sloveniji pomagamo, trudimo se tudi za nastanitve med nami. Marsikdo je kupil stanovanje in jih dajal v najem. Trenutno vse to oddajajo tem družinam. Vsak dan pride kakšna ženska z otroki in iščemo možnosti, kam jih namestiti. Trenutne kapacitete, ki jih imamo med sabo, razdelimo in na začetku pomagamo ženskam. Veste, k nam ne prihajajo moški. Velikokrat slišim, da je točno tako kot med sirsko vojno. Ne, tam so bili begunci večinoma moški. Zelo redko smo videli ženske. To je zelo drugačna slika. Iz Ukrajine bežijo ženske. In otroci. Sirija je daleč, Ukrajina je zelo blizu.
Kaj pa ljudje v Ukrajini pričakujejo, si želijo?
Trenutno si najbolj želijo, da ob osmih, devetih zvečer ni alarma. Tisti, ki ne verjamejo lahko gredo na Youtube. Imamo kamere v živo v Ukrajini. Ljudje si želijo, da ni tega zvoka, da ne spijo na tleh, na betonskih tleh v podzemlju, da lahko zaspijo na postelji. Tisti, ki ne morejo priti na podzemno železniško postajo, spijo u banji, kadi, ker je najbolj varno mesto. Želijo mira, tišine, želijo se naspati. Želijo otroka stuširati s toplo vodo.
Marko Planinc
Foto: MP in osebni arhiv
