14. junij je svetovni dan krvodajalcev. Kako naših Zasavskih pet gleda na darovanje krvi? So sami že kdaj darovali? So že kdaj sami potrebovali krvno transfuzijo ali morda poznajo koga, ki je bil v tej situaciji?
Zoran Cvar, predsednik Društva Art Kum
Podpiram krvodajalske akcije, saj je skrb za sočloveka temeljna vrednota, ki bi se je vsi morali zavedati. In če lahko nekomu pomagaš tako, da mu daš svojo kri, potem menim, da je to res najmanj, kar lahko storiš. Hkrati ti to, da daš del sebe drugemu in mu s tem pomagaš, daje dober občutek, neko samozadovoljstvo, da imaš moč, da za drugega storiš dobro. Nikoli ne veš, kdaj boš ti tisti, ki bo potreboval kri ali karkoli drugega. Sam sem kot otrok potreboval kri, zato sem morda temu še toliko bolj naklonjen in sem bil v preteklosti tudi sam darovalec. Poznam veliko ljudi, ki so kri potrebovali in verjamem, da je vsakdo, ki kri dobi, neizmerno hvaležen sočloveku, ki jo je dal.
Marinka Dolinšek, predsednica Čebelarskega društva Zagorje
Krvodajalstvo je zelo humana in pohvale vredna akcija, ki jo organizira Rdeči križ Slovenije. Pohvala in zahvala gre vsem zdravim darovalcem, ki gredo na akcijo in darujejo kri, ker dejansko s tem nekomu pomagaš, nekomu, ki je lahko v hudi stiski zaradi bolezni ali nesreče. Morda s tem kdaj pomagaš tudi sebi ali kakšnemu od tvojih najbližjih. Predvidevam, da imajo krvodajalci dober občutek, ker vedo, da če se sam znajdeš v težavah, nisi sam in so tu ljudje, ki hodijo na krvodajalsko akcijo iz podobnega razloga. Na žalost sama še nisem darovala krvi, še vedno nisem zbrala poguma, to pa zaradi tega, ker se onesvestim že v laboratoriju, ko mi je jemljejo kri z žile. Sigurno pa bi drugače reagirala v primeru, da bi mojo kri potreboval kdo od domačih in bližnjih. Pravim, da je še vedno čas in se bom mogoče v prihodnosti opogumila in se prostovoljno udeležila.
Cvetka Drnovšek, predsednica Društva za zdravilne rastline Zasavje
Darovanje krvi je po moji presoji eno izmed najbolj humanitarnih dejanj, ki jih človek lahko naredi za sočloveka. Darovanje krvi in reševanje življenj je izjemno dejanje. Slovenci slovimo po humanitarnosti in smo dobri tudi na tem področju. Smo v samem svetovnem vrhu. Zanimivo je, da so že bili poskusi, kako bi krvodajalstvo skomercializirali, vendar so hvala bogu propadli. Občudujem ljudi, ki iz meseca v mesec, iz leta v leto, darujejo svojo kri in tako izjemno pomagajo sočloveku v času, ko je pomoči nujno potreben. Kako je sedaj, v času totalnega pehanja po čim večjem dobičku, urejen izostanek iz službe, pa žal ne vem. Upam, da se to ni spremenilo in da imajo delavci oziroma darovalci še vedno plačan in prost dan, ko darujejo kri.
Krvodajalska mreža je dobro organizirana in tudi ljudje oziroma prostovoljci, ki pomagajo pri krvodajalskih akcijah, so izjemno prijazni in prenekateri tudi sami darujejo kri. Požrtvovalni prostovoljci, zaposleni na RK, res dobro skrbijo, da odvzem in predaja krvi pristojnim organizacijam poteka nemoteno. Vem, da imajo zelo visoke standarde. Iskrena hvala vsem, ki se ukvarjajo s krvodajalstvom in omogočajo nemoteno delo bolnišnic in tako rešujejo življenja.
Imam redko krvno skupino, toda po spletu malce čudnih okoliščin je žal nikoli nisem darovala, čeprav sem se na akcijo večkrat prijavila. Sedaj pa, kljub kar dobremu zdravstvenemu stanju, mi leta preprečujejo darovanje. Vesela sem, da v vseh teh letih ne jaz ne moji najbližji niso potrebovali krvi. Upam, da tudi sedaj, ko čakam na poseg, ne bo potrebno poseči po plastenkah s krvjo.
Dobro bi bilo, če bi občane oziroma prebivalce Slovenije bolj poučili, da lahko lastno kri tudi hranijo in v primeru potrebe dobijo najboljšo kri. V društvu pa razmišljamo, da bi se skupno udeležili krvodajalske akcije, čeprav je veliko članov že prekoračilo starostno mejo, ko še lahko darujejo kri.
Kar nekaj ljudi, ki darujejo kri, poznam. Vsi so srčni in izjemno tople osebnosti. Zanimivo je, da se o tem nikoli ne razpravlja, da imajo to svoje poslanstvo kot samoumevno. Največkrat čisto po naključju izvem, da so darovalci.
Menim, da bi morali ponovno malo bolj propagirati oziroma osveščati ljudi o tej humanitarni dejavnosti. Mladi se darovanja krvi v humanitarne namene premalo zavedajo. Verjetno večina mladostnikov niti ne ve, da krvodajalstvo obstaja. Ne mislim, da so mladostniki slabi, vendar jih v času Facebooka in ostalih elektronskih medijev vse te aktivnosti bolj pritegnejo in ne razmišljajo bolezni in nesrečah. Verjetno bi kakšna medijska akcija lahko spremenila to stanje in k akcijam pritegnila več mladih. Tudi v teh časih so mladi dovzetni za humanitarne aktivnosti, le dobro jih je treba usmerjati.
Mateja Jecl, predsednica Društva Rast
Kri sem darovala ravno pred tednom dni na krvodajalski akciji motoristov v Hrastniku. Sicer nisem motoristka, se mi pa tovrstne akcije zdijo pohvale vredne in jih na ta način podprem. Kri sem prvič darovala pri 18 letih v okviru akcije, ki smo jo organizirale gasilke. Od tedaj sem redna darovalka. Veseli me, da je sistem darovanja v Sloveniji na res zavidljivi ravni, tako z vidika strokovnih služb kot števila darovalcev_k.
K temu, da redno »častim pol litra«, zagotovo pripomore tudi moja mami, ki ima že več kot desetletje probleme z nenadno izgubo krvi, vzroka pa zdravniki navkljub vsem preiskavam ne uspejo odkriti. Kri ji je tako že večkrat dobesedno rešila življenje.
Tekom življenja se vsi slej ali prej znajdemo v situaciji, ko potrebujemo pomoč soljudi. In šele takrat se zavemo pravega pomena takšnih dejanj. Zato sem že od študentskih let vpisana tudi v registru darovalcev kostnega mozga, doma imam že izpolnjen obrazec za opredelitev glede darovanja organov (le še čas za oddajo moram najti 😊 ). Vse to je nekaj, kar nas ne stane nič, nekomu pa lahko reši življenje in družina ne ostane brez družinskega člana. In zaradi tega je vredno.
Janez Jani Majes, predsednik Društva tabornikov Rod Polde Eberl – Jamski
Zame je krvodajalstvo postalo že navada. Sam ponavadi redno hodim na krvodajalske akcije v organizaciji OZRK Zagorje ob Savi, saj se tam počutim najbolj domače. Poznam ljudi, ki tam delajo, srečam ogromno znancev, s katerimi se lahko pogovorim ob odlični malici, všeč pa mi je tudi to, da vedno dobim SMS vabilo na akcijo. V oktobru, mesecu požarne varnosti, pa se na krvodajalsko akcijo odpravim v gasilski uniformi skupaj z ostalimi gasilci iz naše gasilske zveze. Sem in tja se zgodi, da se krvodajalske akcije ne morem udeležiti, kot recimo ta teden. Takrat se ponavadi odpravim v bolnišnico Trbovlje, kjer kri jemljejo vsak teden, da se znebim občutka krivde in da ostanem v nekakšnem ritmu z zagorsko akcijo.
Vedno, ko darujem kri, dobim nekakšen nepopisen občutek zadovoljstva, da sem naredil nekaj dobrega zase in za druge. Vedno si predstavljam, da bo moje pol litra krvi rešilo življenje nekemu neznancu, prijatelju ali pa celo meni samemu … Nikoli ne veš, kaj te lahko doleti, zato je lepo vedeti, da obstajajo »rezerve« za takšne nepredvidljive dogodke. Kolikokrat sem daroval kri, ne vem, se pa številka bliža dvajsetici. Sam nase sem malce jezen, da z darovanjem nisem začel prej, zato mlajšim od mene vedno predlagam, da začnejo takoj, ko dopolnijo osemnajst let. Vem, da je začeti težko, ampak ko se enkrat navadiš, je občutek po vsakem darovanju enostavno enkraten.
