Katja Mikula, ravnateljica Glasbene šole Trbovlje:
Žal živimo v obdobju, ko se besede »mir« ne razume. Vsaj jaz tako vidim. Mir se prične najprej v nas samih, v najintimnejšem prostoru našega doma, v okolju kjer živimo in delamo. Skratka mir je treba najti najprej v sebi in ga prenesti v svojo okolico. Iz tega lahko šele izhaja »mir«, s katerim se povezuje ta dan »miru v svetu«. Kako lahko otroke naučimo pomena te besede, če odraščajo v divjem času, ko se vsem mudi, ko primanjkuje strpnosti in potrpljenja, ko vsak najprej vidi sebe, potem šele (mogoče) tistega zraven sebe, vse ostalo pa je itak tako oddaljeno, da se ga ne tiče. Ne tiče se nas »nemir« ljudi, ki ne vedo, kako bodo preživeli danes ali bodo dočakali jutri, če je nam relativno dobro in lahko ne glede na »jamranje«, kako nam je hudo, vsak dan spimo v svojem domu, svoji postelji, na varnem. Ko ni ravno skrb, kaj bomo dali v usta, prva stvar, s katero se zjutraj zbudimo. Ko nam je obleči se v vsaj čista in cela oblačila nekaj samoumevnega. Nam je ta navidezni »mir«, ki ga uživamo sami v našem varnem zavetju domačega okolja, res tako samoumeven, da pozabljamo, da v času, ki ga globalno oblikujejo nekateri nepredvidljivi, pa tudi predvidljivi dogodki, hitro lahko zamenja kaj hujšega, slabega? Zgodovina nas kot človeštvo res ne nauči veliko, saj vsakič na novo preizkušamo meje strpnosti, spoštovanja, sodelovanja, pomoči, empatije. In za zgled res ne potrebujemo velikega politika in misleca Mahatme Ghandija, da ugotovimo, da se da marsikaj z lepo besedo, nenasiljem, spoštljivim, konstruktivnim pogovorom in primernimi kompromisi speljati na miren način.