Včasih mi ni bilo povsem jasno, ali je filozofija izguba časa, ali bi lahko okrepila moj potencial in mi pomaga pri soočanju z življenjskimi izzivi. Predstavljal sem si, da so filozofi pametni ljudje, ki le malce preveč komplicirajo. Nikoli pa nisem veliko razmišljal o tem, kaj filozofija pravzaprav je.
Zdelo se mi je, da naj bi šlo za plemenito vedo, vendar rezervirano za precej inteligentne ljudi. Čeprav izgleda kot da se filozofi nenehno z nečim ne strinjajo in si izmišljajo nove argumente zakaj nekaj ni kot se nam zdi.
Mnogi filozofije ne razumejo in jo imajo za nekoristno, celo omejujočo. Sam nikoli nisem posvečal preveč pozornosti njenemu resničnemu pomenu in vrednosti. Dokler nisem spoznal Ryana Holidaya in njegov opis bistva filozofije:
“Bistvo filozofije niso dolge, zapletene besede, ne dajanje vtisa na ljudi. Bistvo filozofije je v tem, da želite postati boljši ljudje. Če študirate filozofijo iz katerega koli drugega razloga, zapravljate svoj čas.”
Mnogi vidijo filozofijo kot čisto nasprotje prakse. Pogosto mi kdo reče, da za preživetje potrebujemo praktične, koristne stvari. In da filozofija ni ena izmed teh.
Ampak, saj praktičnost vendar izhaja iz teorije. Teoretiziranje pogosto obravnavamo kot izgubo časa. Dejansko pa se vsaka optimizacija porabe časa prične s filozofiranjem, sanjarjenjem in izmišljanjem novih možnosti.
Ko so v prazgodovini ljudje jedli z rokami, je nekdo začel razmišljati, kako bi to izboljšal. Tako se je rodila zamisel o žlici. Ter o kladivu, kolesu… in celo Apple-u.
S tem ne namigujem, da so praktiki zadovoljni z vsem in ne marajo sprememb. Verjamem pa v temeljno načelo dvojnosti. Čeprav se štejem bolj med teoretike in v iskanju optimizacij, razumem, da svet potrebuje oboje. Eno brez drugega ne zmore, ali pa svoje opravlja precej oteženo.
Ko razmišljam o filozofiranju kot o iskanju, o prakticiranju pa kot o izvajanju in preizkušanju, mi je razumljivo, da prakticiranje brez razmišljanja o (vsaj očitnih) napakah – prav tako kot sanjarjenje brez poskušanja – ne vodi nikamor.
Všeč mi je, ko nekdo filozofijo opiše kot nekaj dobrega – kot željo postati boljša oseba.
Tudi sebe vidim kot del tega. Veliko raziskujem, vedno dvomim, iščem slepe pege, zmotna stališča in izkrivljene predstave. Zakaj? Ker hočem svet videti realno. Le tako lahko pomagam, da dobre ideje in priložnosti za boljši svet prepoznajo svoje ovire, jih premagajo in uspejo.
Borut Kmetič
vCISO in neodvisni raziskovalec presečišč epistemologije, organizacijske kulture in informacijske varnosti.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium.com
