Do glavnega mesta Peruja Lime
V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik Pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v osmem po Cesti smrti, v devetem so pohajali ob jezeru Titikaka, v desetem je bila na vrsti La Rinconada, mesto na vrhu sveta, v enajstem so se odpravili na mavrično goro, v dvanajstem so obiskali Machu Picchu, v trinajstem so vozili po Perujski cesti smrti, danes pa so se odpravili do glavnega mesta Peruja Lime.
Po visokih Andih
Nekaj časa smo vozili ob robu kanjonov z lepimi razgledi na slapove, ki jih ustvarja ledeniška reka. Občasno smo pripeljali do majhnih naselij, ki živijo svoje odmaknjeno življenje neposredno pod večnim snegom. Redka so bila urejena, večina pa zelo uboga, brez ustrezne infrastrukture in bivališč. Med sabo smo razpravljali, kako in od česa ljudje tu živijo. Življenje v tistih krajih je res drugačno, narava surova, ne da veliko možnosti za zaslužek, niti od turizma ne kljub lepi naravi. Preprodaja v barakarskih nelegalnih trgovinicah z osnovnimi življenjskimi potrebščinami je bila povsod, v njih pa se je praviloma našla tudi tista sladka temna ameriška pijača, ki jo človek najde v vsaki zakotni luknji tega sveta. Življenje tam je za nas Evropejce nepredstavljivo, vendar je.
Vozili smo se po razgibani pokrajini visokogorja Andov, vseskozi med 4 in 5 km nad morjem. Na srečo je bilo deževje mimo, tako da ni bilo blatnatih plazov, ki bi preprečevali vožnjo. Temperature so bile sveže, nekoliko nad ničlo, sonce pa nas je občasno ogrelo, ko smo se vozili ob ledeniških jezerih in tudi preko vodotokov, ki jih povezujejo. Slike povedo vse o lepoti narave, cesta je speljana po neokrnjeni pokrajini, kjer je to mogoče. Čisti moto avanturistični užitek.
Železnica na ekstremno visoki nadmorski višini
Še vedno smo vozili proti severu in s stranske ceste zapeljali na asfaltirano glavno cesto, ki nas je pripeljala do prevoja Ticlio, kjer smo se na kratko peljali ob železniški progi, ki je speljana na teh višinah, kar 4818m nad morjem. Dolgo je bila to najvišje speljana železniška proga na svetu, sedaj je druga najvišja, ker jo je nadvišala tista v Tibetu. Ta proga služi za prevoz rude iz velikih dnevnih kopov, ki jih je veliko po Južni Ameriki. Celina je bogata z različnimi rudninami, praviloma pa jih izkoriščajo tuje korporacije. To so res ogromne, tudi več kilometrske široke in dolge luknje, globoke tudi kilometer, kjer z veliko mehanizacijo izkopavajo rudo in jo nato z ogromnimi tovornjaki vozijo po krožno cesti speljani na vrh in potem do železniških postaj, od koder se transportira naprej po železnici. Več dizelskih lokomotiv vleče težke tovorne vlake v pristanišča ali do predelovalne industrije v večjih mestih.
Park vojaške zgodovine
To je bila naša skrajna severna točka potovanja. Nameravali smo se peljati še nekoliko bolj severno po Andih, vendar nam severneje vreme z deževno dobo, meglo in snegoma na takih višinah ni dajalo upanja po uživanju v vožnji. Zato smo zavili proti jugo zahodu, proti glavnemu mestu Peruja – Limi. Spotoma smo si neplanirano ogledali še park vojaške zgodovine v kraju Chacamarca na 4.105 mnv. Postavljen je bil leta 1974 v spomin na slavno bitko pri Juninu (1824), ki je bila odločilna za neodvisnost Peruja izpod španske nadvlade. V središču je visok obelisk, posvečen junakom te bitke, že ob samem dovozu do njega pa skulpture vojakov na konjih. Vodiča in predstavitve bojev v času, ko smo prišli, ni bilo, vsekakor pa si je bilo zanimivo ogledati ta zgodovinski spomin na pomemben trenutek zgodovine tega območja.
Na obalo Tihega oceana
Iz višine nad 4 km in hladu, smo se popoldan v nekaj urah spustili do morja in +35 stopinj Celzija. Spotoma smo v avtopralnici dali oprati motorje, predvsem smo želeli očistiti hladilnike hladilne tekočine. Ti so bili prekriti z blatom in posledično niso dobro opravljal svoje funkcije hlajenja agregata pri nižjih temperaturah, pred nami pa je bila vroča Atacama. Fantje v avtopralnici so za drobiž odlično opravili delo.
Nadaljevali smo po dobri asfaltni cesti, vozili mimo ogromnih lukenj dnevnih kopov, vinogradov, nasadov sadja in zelenjave, ki očitno dobro uspeva v podandskem pasu zaradi višjih temperatur in vlage. Naprej proti Tihem oceanu smo se zapeljali v puščavo Atacama, ki je segala povsem do morja, kjer smo prespali v obmorskem resortu. Ti tam niso ravno na evropskem nivoju, bolj spominjajo na nam še znani sindikalni turizem s skupno kopalnico in straniščem za celo nadstropje. Pri vožnji ob Tihem oceanu nas zjutraj praviloma pozdravila megla z morja, preko dneva pa so nas pri vožnji po puščavi ob obali žgali pekoči sončni žarki.
Glavno mesto Peruja Lima
Po cesti, ki nas je peljala med morjem in puščavo, smo se pripeljali do glavnega mesta Peruja Lime. Ogromno mesto, 10 milijonov prebivalcev, skupaj s pristaniškim mestom Callao, ki je praktično že predmestje, pa še milijon zraven. Nekje sem prebral, da se popotnik v Limi ustavi toliko, kot je potrebno in to smo tudi storili. Hotel z varovanim parkiriščem smo našli povsem v središču mesta, tako smo lahko opravili večino ogledov peš.
Lima je kar se tiče varnosti na slabem glasu, kot večina južnoameriških mest. Na recepciji smo praviloma dobili koristne informacije o vsem, kar nas je zanimalo, da smo kar najbolje izkoristili čas, ki nam je bil na voljo. V dveh dneh si človek ne more ogledat vseh znamenitosti tega velikega in raznolikega mesta, ki je tudi glavno kulturno, administrativno in gospodarsko središče Peruja.
Novejši in starejši del mesta
Novejši del mesta je svetovna metropola z vsem, kar sodi zraven. Starejši del pa daje pravi občutek Latinske Amerike s katedralami, muzeji, zgradbami s tipičnimi lesenimi balkoni in parki. Lahko smo začutili 24 urni utrip tega mesta in si ogledali nekaj najbolj poznanih znamenitosti, kot je Plaza del Major s katedralo in mestno palačo in znamenito cerkev Sv. Franciska.
Obiskali smo tudi muzej ter tako še nekoliko bolje spoznali zgodovino tega območja, ki so ga z mečem in ognjem pokorili konkvistadorji. Multikulturnost, status in položaj ob Tihem oceanu daje mestu svoj čar, ki ga človek začuti, ko hodi po njegovih mestnih ulicah. Kljub temu, da velja za eno najnevarnejših mest na svetu in ga pogosto obdaja megleni pas z morja, ga je vredno obiskati.
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
Z motorjem na konec sveta
Prvi del Po Južni Ameriki
Drugi del Odhod iz Slovenije in prihod v Čile
Tretji del Fantastične marmorne jame
Četrti del Po ˇ73 prekletihˇ do ledenika Perito Moreno
Peti del Divja Patagonija
Šesti del Po Ruti 40 proti severu Argentine
Sedmi del Na marmorno goro in pokopališče lokomotiv
Osmi del Po cesti smrti
Deveti del Na jezeru Titikaka
Deseti del La Rinconada, mesto na vrhu sveta
Enajsti del Na mavrično goro
Dvanajsti del Izgubljeno mesto – Machu Picchu
Trinajsti del Perujska cesta smrti
