Ko človek stopi proti zgodovinskemu mestu na Vrheh nad Trbovljami, ne pride le na prijetno gozdno jaso ob partizanski brunarici. Pride na kraj, kjer se zgodovina ne bere iz učbenikov, ampak jo je mogoče skoraj občutiti. Med drevesi, ki so bila pred petinosemdesetimi leti priče odločitvam pogumnih ljudi. Na kraju, kjer je nekoč stal Novakov hlev, se je leta 1941 zbrala Prva trboveljska partizanska četa – prva v teh krajih, iz katere je kasneje zrasla znamenita Revirska četa.
Zbor na Vrheh
Tudi letos ob 85. obletnici ustanovitve Prve trboveljske partizanske čete, 85. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, 81. obletnici osvoboditve, 78. obletnici delovanja Združenja borcev za vrednote NOB Trbovlje in 35. obletnici samostojne Republike Slovenije, se je na Vrheh zbralo okoli dvesto ljudi iz Zasavja in širše okolice.
Že prihod praporščakov in Spominske partizanske čete ob tradicionalni partizanski koračnici je ustvaril posebno vzdušje. Njihova prisotnost ni bila le protokolarna. Bila je simbol spoštovanja do vseh, ki so se v različnih obdobjih naše zgodovine odločili stopiti na stran svobode. Po uvodnem delu slovesnosti, zgodovinskem uvodu in minuti molka so praporščaki po ustaljenem protokolu zapustili prizorišče, s čimer se je zaključil spominski del prireditve in se začel njen slavnostni del.
Pesmi kot del zgodbe
Posebno noto so dogodku dali člani Mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Trbovlje Javor pod vodstvom Melhijorja Hercoga in ob spremljavi harmonikarja Franca Vrtačnika. Izbrane pesmi niso bile zgolj glasbeni program. Bile so del zgodbe. Vsaka posebej je govorila o času, ko je pesem ljudem vlivala pogum, ohranjala upanje in povezovala skupnost. Njihova izvedba je bila prepričljiva, doživeta in večkrat nagrajena z dolgimi aplavzi.
Priznanja ZMT za ohranjanje zgodovine
Letošnja slovesnost je bila tudi priložnost za priznanje tistim, ki skrbijo, da zgodovina ne ostaja le zapisana v arhivih.
Srebrno plaketo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je prejel Muzej Trbovlje za dolgoletno strokovno delo pri ohranjanju zgodovinske resnice, kulturne dediščine narodnoosvobodilnega boja ter pripravo razstav, ki pomembno prispevajo k razumevanju zgodovine našega prostora. V kratkem zahvalnem nagovoru je direktor muzeja Bogdan Šteh poudaril, da priznanje razume predvsem kot potrditev dolgoletnega dela vseh zaposlenih in kot spodbudo za prihodnost. Ob tem je povabil javnost k obisku muzeja ter poudaril, da zgodovina ni nekaj oddaljenega, temveč pomemben del razumevanja sedanjosti in odgovornega oblikovanja prihodnosti.
Priznanje Mariji Slak za predano delo
Posebno priznanje Srebrni revirski borec je prejela Marija Slak za dolgoletno predano delo pri ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja, skrbi za spominska obeležja in prenašanju zgodovinskega spomina na mlajše rodove. Njene besede so bile preproste, iskrene in zato toliko bolj ganljive. Povedala je, da priznanja ni pričakovala, saj vse, kar počne, dela zato, ker verjame v pomen teh vrednot. Ob tem se je spomnila tudi sodelovanja pri gradnji Delavskega doma Trbovlje. Takrat za svoje delo ni pričakovala ne priznanj ne nagrad. Njena največja nagrada ostaja občutek, da je tudi sama del zgodbe in mozaika, ki ga predstavlja ta pomembna zgradba – tako kot številni drugi, ki so s svojim delom prispevali k razvoju Trbovelj in skupnemu dobremu.
Predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Trbovlje Mari Govejšek se je v svojem nagovoru zahvalila vsem, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi slovesnosti, nastopajočim, prejemnikoma priznanj, slavnostnemu govorniku in številnim obiskovalcem, ki z vsakoletno udeležbo dokazujejo, da zgodovinski spomin ostaja živ.
Dr. Martin Premk o partizanskem gibanju
Osrednji del slovesnosti je predstavljal govor zgodovinarja dr. Martina Premka. V njem je predstavil zgodovinski pomen ustanovitve Prve trboveljske partizanske čete, ki je kmalu prerasla v Revirsko četo in že od začetka izvajala oborožene akcije proti okupatorju. Spomnil je, da so jo sestavljali ljudje, ki so upor razumeli kot edino častno pot, pri čemer so mnogi za svojo odločitev plačali najvišjo ceno.
V nadaljevanju je orisal razvoj slovenskega partizanskega gibanja v organizirano vojsko, ki je leta 1943 postala del mednarodno priznane protifašistične koalicije. Poudaril je, da je bil narodnoosvobodilni boj po njegovih besedah več kot le vojaški odpor proti okupatorju. Predstavljal je tudi politični in narodotvorni proces, ki je Slovence povezal v skupnem prizadevanju za lastno državnost in ustvaril temelje, na katerih je bila leta 1991 razglašena samostojna Republika Slovenija.
Ob tem je opozoril na pomen zgodovinske resnice in izrazil skrb zaradi pojavov potvarjanja zgodovine ter poveličevanja simbolov organizacij, ki so bile po drugi svetovni vojni mednarodno obsojene kot zločinske. Poudaril je, da vrednote narodnoosvobodilnega boja niso bile zgolj boj za osvoboditev ozemlja, temveč tudi boj za človekovo dostojanstvo, solidarnost in svobodo.
Spomin kot zaveza prihodnosti
Svoj govor je sklenil z znamenitimi besedami Srečka Kosovela: »Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki. Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo. In ti premagajo svet in ne umrejo.«
Ob koncu je poslušalcem zastavil še pomenljivo vprašanje, ali sta bila nacizem in fašizem pred enainosemdesetimi leti res dokončno premagana, nato pa čestital obema prejemnikoma priznanj in se zahvalil vsem, ki ohranjajo zgodovinski spomin.
Zaključni del slovesnosti je bil prežet z mislijo, ki je zazvenela kot njeno sporočilo: »Spomin ni pogled nazaj. Spomin je zaveza prihodnosti.«
Tradicionalno druženje
Po uradnem delu je sledilo prijetno druženje ob tradicionalni klobasi in osvežilni pijači. Pogovori so se nadaljevali med starimi znanci, prijatelji in novimi obrazi. To ni bilo le neformalno srečanje. Bilo je nadaljevanje tistega, kar je bistvo takšnih dogodkov – povezovanje ljudi.
Letos je na slovesnosti manjkal predstavnik Občine Trbovlje, zato je bil predvideni pozdravni nagovor iz programa umaknjen. Kljub temu to ni zmanjšalo dostojanstvenosti dogodka. Nasprotno, v ospredju so ostali ljudje, zgodovina in sporočilo dneva: »Vrhe niso le kraj zgodovinskega spomina. So kraj značaja.«
Neuklonjivost Revirjev
Kraj, kjer se vedno znova potrjuje, da Zasavje ni bilo nikoli pokrajina ljudi, ki bi čakali, da zgodovino piše kdo drug. Revirji so od nekdaj znali stopiti skupaj, kadar je bilo najtežje. To je bila njihova moč nekoč in ostaja njihova moč danes.
Prav zato neuklonljivost Revirjev ni le del zgodovine. Je del značaja ljudi. In dokler bo ta neuklonljivost živela v srcih Zasavk in Zasavcev, bodo tudi Vrhe ostale več kot le kraj spomina – ostale bodo kraj zaveze, da se vrednote poguma, solidarnosti, dostojanstva in svobode ne bodo izgubile, temveč se bodo prenašale iz roda v rod.
Evelin Tožbar
Foto: ZB NOB Trbovlje
