Po Cesti smrti
V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v današnjem, osmem pa po Cesti smrti.
Mesto Uyuni je zaradi okoliških zanimivosti turistično obiskovano, vendar tako in drugače nepričakovano infrastrukturno precej ubogo mesto. Človek v samem mestu nima kaj početi, razen nekaj pojesti in prespati. Tako smo naredili tudi mi, ter prvič in zadnjič naredili napako, da nismo natočili gorivo zvečer kot običajno, saj smo tako lahko že zjutraj spočiti prevozili kar znaten kos dnevno začrtane poti.
Ni bencina
No, naslednji dan, ko smo se pripeljali na črpalko, goriva ni bilo, tako tudi na drugi in tretji, zato smo se vrnili do prve, ki je zgledala najbolj normalno. Postavili smo se na čelo vrste, kar pa še ni nič pomenilo. Čakalo je že precej vozil, zaposleni na črpalki pa nam je povedal, da goriva ni, čaka se cisterna z gorivom, kdaj pa bo prispela … upamo da okrog poldan. Ni preostalo drugega, kot da smo čakali in opazovali življenje v mestu.
Okrog poldan je res prispela cisterna, prečrpavanje je trajalo debelo uro, morda tudi več, v tistih koncih se nikomur nikamor ne mudi. So pa bili zaposleni na črpalki korektni in so prvo nam napolnili rezervoarje. Tako smo se zgodaj popoldan odpeljali naprej do enega od mnogih rudnikov, kjer smo si ogledali eno najstarejših lokomotiv v Južni Ameriki, ki je na žalost prepuščena zobu časa.
Oruro
P
ot smo nadaljevali proti severu do rudarskega mesta Oruro, ki leži na 3700 mnv in je peto največje mesto v Boliviji. Tam smo prespali in se zjutraj zapeljali na goro nad mestom, kjer stoji velik, 45m visok monument Virgen de Socovan – device ˇiz rudniškega rovaˇ. Pri nas je to sv. Barbara, ki je z zakonom razglašena za zavetnico rudarjev. Na vrhu gore dejansko stoji nad rudnikom in varuje to rudarsko mesto. Rudarji, ki vstopajo v rudnike jo imenujejo Mamito in jo prosijo za milost ter zaščito. Na žalost je bil zaradi rane ure vstop v spodnji sakralni del še zaprt, tako smo si ogledali okolico z lepimi razgledi na mesto, nato pa smo nadaljevali pot.
La Paz
Naslednji cilj našega moto potovanja je bilo neuradno glavno mesto Bolivije La Paz, najvišje ležeča prestolnica na svetu, ki pa to uradno ni. Je pa administrativna, finančna in kulturna prestolnica Bolivije, kjer je sedež vlade. Mesto ime uradno nekaj pod milijon prebivalcev, neuradno pa skoraj dva milijona. Leži v kotlini na povprečni nadmorski višini 3650m, vanj pa pripelje cesta z mesta El Alto, ki leži na robu planote na višini preko 4 km in je v bistvu že predmestje La Paza.
Postavil ga je španski konkvistador Alonso de Mendoza na mestu starega inkovskega mesta Laja. Promet v njem je noro kaotičen, vsi vozniki mislijo, da imajo prednost, semaforjev za vzorec, prometnih znakov skoraj ni videti. Ogromno je hupanja, prometnih nesreč pa ni bilo videti veliko glede na prometni kaos.
Mestni promet z gondolami
Rezervirali smo si hotel v centru mesta, da smo si lahko glavne znamenitosti ogledali peš in z javnim prevozom, ki v tem mestu ne teče po cesti, temveč po zraku. Najbolj praktično, hitro in razgledno je potovati po mestu z novo mrežo dobro razvejanih linij gondol, s katerimi je mogoče hitro in poceni potovati po mestu, hkrati pa se z višine pokaže pravi pogled na to edinstveno prestolnico sveta.
To je največja in najvišje urbano omrežje gondol na svetu in deluje kot javni prevoz. Promet po cesti je praktično vseskozi v zastoju, zato smo tudi na motorjih rabili več ur, da smo se pripeljali v center mesta, kjer smo se nastanili v hotelu. Vožnja po mestu je bila milo rečeno borba za preživetje.
Trgujejo do zgodnjih jutranjih ur
Mesto se prebudi šele okrog 9. ure, ko se pričnejo postavljati prve stojnice, tržnice. Ne le na za to namenjenih prostorih temveč tudi ob cestah, na pločnikih, kjerkoli je pač prostor. Popolnoma oživi po 10. uri, ko se odprejo tudi vse trgovine in državne ustanove. Trguje se veliko, povsod in predmet trgovanja je vse, kar si lahko človeška domišljija omisli. Zamre pa šele v zgodnjih jutranjih urah. Opozorjeni smo bili, da ponoči ni varno pohajati naokrog, še posebej ne po kakšni neosvetljeni ulici. Vseeno smo se sprehodili v večernem vrvežu te kaotične prestolnice, da smo začutili utrip mesta, družbe in potešili naše želodce.
Cesta smrti
Naslednji dan smo že zgodaj zjutraj, za tiste kraje je to ob 8. uri, ko je promet še redek in mesto zaspano, sedli na motorje in se zapeljali iz mesta na vrh planote, na višino 4650 m in nato proti severu na znamenito Cesto smrti – El camino de la muerte.
Cesta pelje po robu kanjona, široka je okrog tri metre in je brez ograj ob robu več sto metrov globokih prepadov. To je stara makadamska cesta, imenovana tudi Yungas po pokrajini. Glede na njene specifike je enosmerna cesta, vendar je promet v preteklosti potekal v obe smeri. Dolga je 65 km, na leto je vzela več sto življenj, ter si tako prislužila sloves najbolj smrtonosne ceste na svetu. Je edina cesta v Južni Ameriki, kjer se vozi po levi strani, saj lahko le tako voznik z volanom na levi strani (kot pri nas) vidi, kje je levo kolo njegovega vozila, običajno povsem na robu ceste, prepada.
Za nas to ni bilo tako pomembno, saj smo bili le na dveh kolesih, smo pa vozili kar se da blizu roba ceste, ker so bili tam razgledi dih jemajoči. Na srečo smo imeli le eno srečanje z avtom iz nasprotne smeri, ki je bilo precej stresno, saj bi praviloma morali mimo povsem po levi strani ob robu prepada. Zaradi varnosti pa smo se nekako stisnili povsem na desno stran ceste, povsem pod skalovje, ter tako preživeli nasprotno srečanje.
V letu dni več kot 250 mrtvih
Namreč, samo v letu 2005 je na tej cesti izgubilo življenje okrog 250 popotnikov, povsem točnih podatkov niti nimajo. Redni promet sedaj poteka po novi asfaltirani obvozni cesti, stara povezovalna cesta Yungas ali Cesta smrti med severom Bolivije in prestolnico La Paz pa danes privablja adrenalinske turiste, predvsem kolesarje, ker je za vsa osebna vozila zaprta. Vedno pa so izjeme, motoristi se še tolerirajo, prav tako kombiji turističnih agencij, z avtom pa se pripelje tudi kak domačin.
Cesta se vije ob robu kanjona, nekaj časa po bujnem zelenju, da razgledi niso povsem odprti, potem pa zavije na skrajne robove strmih neporaščenih gora in pod slapove, kar pričara neponovljive razglede. Voziti je bilo potrebno previdno, ustavljali smo se za slikanje in se pogovorili s kolesarji. Iz 4650 m in +5 stopinj temperature na vrhu planote, smo se pustili na 1200 m, torej kar 3400 m nižje, na +35 stopinj na dnu kanjona.
Če preživiš, plačaš cestnino
Na koncu ceste je bila rampa, ob kateri je vaško turistično društvo pobiralo cestnino. Nazaj smo se odpeljali po lepo razgledni asfaltirani cesti na drugi strani kanjona, zopet preko visoke planote v La Paz. Vožnja ta dan je bila vsekakor ena tistih pravih avanturističnih, ki si jo človek zapomni za celo življenje.
Ni pa bilo časa za podoživljanje občutkov v glavi, saj so nas že naslednji dan čakala nova doživetja na najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu Titikaka.
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
Z motorjem na konec sveta
Prvi del Po Južni Ameriki
Drugi del Odhod iz Slovenije in prihod v Čile
Tretji del Fantastične marmorne jame
Četrti del Po ˇ73 prekletihˇ do ledenika Perito Moreno
Peti del Divja Patagonija
Šesti del Po Ruti 40 proti severu Argentine
Sedmi del Na marmorno goro in pokopališče lokomotiv
