VDC Zagorje je pripravi v Centru za šolske in obšolske dejavnosti na Prvinah prve zasavske inkluzivne počitnice. Prispevek so pripravili v VDC Zagorje.
Upam, da bodo postale inkluzivne počitnice del programa CŠOD Prvine in bodo omogočile druženje, medsebojno spoznavanje otrok in invalidov, kar je osnova za sprejemanje drugačnosti v odrasli dobi in gradnjo dobre, vključujoče zasavske družbe ZA VSE. A za to CŠOD Prvine nujno potrebuje dostopnost sob za invalide, saj nadstropja, kjer so sobe, in skupni prostor v mansardi, niso dostopna za invalide, čeprav je v vsakem nadstropju invalidski WC. Ne moreš verjeti, da je mogoče, da se v povsem obnovljenem objektu ni razmislilo o tako pomembnem vidiku, ki bi omogočil bivanje tudi invalidom.
Zasavski VDC-jevci smo se znašli in s seboj v prikolici pripeljali dve prenosni postelji, previjalno mizo, ambulift, da smo omogočili oddih v naravi tudi dvem uporabnikom na invalidskih vozičkih, ki sta bila navdušena. Prav tako vsi ostali.
VIP “hribovanja” na Prvinah od 11. do 14. avgusta se je udeležilo 25 stanovalcev enot bivanja zasavskega VDC, ki že od marca dalje niso prespali nikjer drugje, kot v bivalnih 
prostorih v Zagorju. Ko smo razmišljali, ali se lotiti tega “VIP inkluzivnega projekta”, saj je tveganje Covid-19 še vedno prisotno, nas je vodila potreba in želja uporabnikov, da zamenjajo okolje, da se družijo, da se jim kaj novega pripeti. Monotonija in socialna “smrt” je za človeka nekaj najhujšega, kar se mu lahko zgodi, duševno zdravje se slabša, imunski sistem tudi … Da smo zmanjšali tveganje okužb Covid-19, smo bili kot spremljevalci na počitnicah kar zaposleni, ki že tako delamo s stanovalci, partnerji ter otroci. VELIK HVALA VSEM❤
Tako se nas je 8 zaposlenih z 10 otroki in 2 partnerjema na hitro odločilo, da speljemo projekt prvih zasavskih inkluzivnih počitnic. In ni nam žal, saj so bili uporabniki navdušeni, nasmejani, kar poplača ves naš trudi in sprejemanje dodatnega tveganja.
Uporabniki so bili navdušeni nad sproščenimi, aktivnimi dnevi, druženjem z otroki, novim okoljem, naravo, lepo urejenim CŠOD Prvine (čeprav pomanjkljivim za invalidske vozičke), odlično hrano (bravo kuharica Kristina) in prijaznostjo vsega osebja na čelu z vodjo Tino. V teh dneh smo osvojili Čemšeniško planino, se prvič vozili s štirikolesnikom, ki ga je posodila sodelavka, pa spoznali kmetijo druge sodelavke, ki nas je vse pogostila z domačim sokom, kozarčkom piva, toplimi kifeljčki in pokazala kokošjo farmo, hlev … Po skupinah smo se igrali stare rudarske igre, imeli orientacijski 
pohod, se naučili narediti kvašeno testo, taborni ogenj, pekli na njem hrenovke, ovite v testo, koruzo. Postavili smo šotor, v katerem je uporabnik Toni z veseljem spal. Praznovali smo kar dva rojstna dneva uporabnic Vide in Lojzke, tako da so se že jutra začela s pesmijo, za zaključek pa nam je kuharica spekla dobro domačo torto za vse. Otroci so imeli s seboj glasbila in skupaj z uporabniki igrali in zapeli. Na harmoniko sta igrala dva zaposlena. Res je bilo veselo. Otroci so sestavili tudi himno za VDC na Prvinah, ki se glasi (melodija Siva pot):
“Skoraj raj so te Prvine,
dobra hrana in odlična družba.
Med potjo nam kombi crknu je,
a timsko rešili smo vse težavice.
VDC vodi me, kamor hoče srce,
kjer gore so in zabava,
vodi me VDC.
Ko vstaja jutro, mi že vztrajno po poti hodimo,
ko na cilju smo, pa vsi zapojemo.
VDC vodi me, kamor hoče srce,
kjer gore so in zabava,
vodi me VDC …”
Poleg tega smo se odkrito vsi skupaj pogovarjali o tem, kako otroci gledajo na invalide in kaj naše uporabnike najbolj prizadene od drugih ljudi. In najpogostejši odgovor je bil, da se uporabniki, invalidi, velikokrat čutijo “nevidne” ali pa kot nekdo v “živalskem vrtu”, saj se ljudje, ki jih ne poznajo, ali ne zmenijo zanje ali pa vanje buljijo, kar ni prijetno. Otroci so na tablo zapisali svoje ključne misli:
“VSAK ČLOVEK NA SVETU SI ZASLUŽI SPOŠTOVANJE IN PRAVICE KOT VSI OSTALI.
V DRUŽBI INVALIDOV SE NE POČUTIM NIČ DRUGAČE KOT V DRUŽBI SVOJIH PRIJATELJEV.
KER MOJA MAMI DELA V TEJ SLUŽBI, SEM VELIKO ČASA Z NJIMI.”
Uporabniki so ob koncu počitnic na Prvinah povedali:
Uroš: “Super sem se mel.”
Miran: “Vesel sem bil, da smo se tako družili, peli in zabavali z otroki in mentorji, da sem spoznal domačijo zaposlene Hede, da je prišla predsednica KS Čemšenik, bivša direktorica Ana na obisk.”
Mojca: “Zelo lepo sem se imela, praznovanje rojstnih dni je bilo nepozabno, narava, peka hrenovk in dobra hrana mi bodo ostali v spominu. Pisala sem dnevnik. Pa vsi mentorji ste res prijazni, da ste nas peljali in ste tu z nami.”
Toni: “Bilo je res fajn. Super, da smo šli na Čemšeniško in da sem lahko spal v šotoru. Pa da je bila direktorica Špela spet mentor in si vzela tolk časa zame. Res sem užival.”
Megi: “Fajn so mi bli sprehodi, spoznavanje kmetije in nasploh vse, kar se mi je zgodilo zadnje dni … okolica, zrak, družba, hrana, prvič sem se peljala s štirikolesnikom …”
Nevenka: “Tukaj je lepo, še bi prišla. Pa vesela sem, da sem se vozila s štirikolesnikom in se igrala, pa pogovarjala z otroki in pestvala Oskarja.”
Tatjana: “Men je bol ko na morju tle, tud če ni morja, res je fajn. Fajn mi je. Hvala Špela, mentorji za super počitnice. Pa z otroki je luštn bit skupaj.”
Besede zaposlenih povzemam skupaj: “Nasmejani obrazi uporabnikov poplačajo ves trud, organizacijo, tveganje … Tudi mi smo uživali v vseh aktivnostih, sodelovanju in druženju otrok in invalidov, lepi naravi, ambientu, timsko delo, dobra energija … Res smo dobra ekipa:) Bilo je “božansko, odlično, nepozabno, vrhunsko. Otroci pa “the best”.”
“Verjamem, da bomo še ponovili, če bodo na CŠOD Prvine “lift” dobili :). Pa ko bo tveganje Covid-19 minilo, bomo še druge otroke lahko povabili …” pa se glasi še naša zaobljuba.
ŠR in uporabniki, otroci, zaposleni
Foto: arhiv VDC Zagorje
