petek, 14 februarja, 2025

Iz te kategorije

Zasavskih 5 – Uporništvo

V aprilsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili delavce, ki imajo v družbi tako pomembno vlogo, da morajo kljub epidemiji še vedno opravljati svoje delo – zagotavljati, da pošiljke pridejo do naslovnikov, izobraževati mladež kljub temu, da so šole zaprte, skrbeti za dostop do interneta in s tem tudi omogočati marsikomu delo od doma, pomagati šibkejšim in jih oskrbovati z najnujnejšim ter stati na prvi bojni črti boja proti koronavirusu.

V ponedeljek bomo praznovali Dan upora. Leta 2017 je bila osrednja slovenska proslava v Trbovljah in takrat so na odru Delavskega doma predstavili tudi nekaj zasavskih upornikov. Kaj pa vi? Ste bili kdaj upornik (proti čemurkoli, komurkoli, morda starši, šola, karkoli drugega …)? Jih podpirate, tiste, ki se kdaj uprejo, iščejo svojo pravico? Bi lahko morda izpostavili kakšno Zasavko ali Zasavca iz sedanjih ali zgodovinskih dni, za katere menite, da so bili uporniški?

Urban Koritnik, pismonoša na pošti 1420 Trbovlje:

V vsakem od nas je malo upornika, saj je vsak človek zgodba zase, tako da pač vsaka stvar ali dogodek ne more vsem ugajati. Vendar je obstaja velika razlika med upori v času NOB in zdaj. V času NOB so se vsi ljudje borili proti okupatorju za svobodo. V teh časih pa so mi najbolj smešni ”uporniki” zdijo poslanci oziroma politiki. Ko so eni na oblasti in si nekaj zamislijo, jim (skoraj) vedno opozicija nasprotuje; ko se oblast zamenja, se stvar ponovi v obratni smeri, po vsej verjetnosti in neumnosti lahko za isto stvar, ker si nekdo pač zamisli ”zdaj bom pa jaz to uredil”, in zaradi vsega tega v Sloveniji ne pridemo iz začaranega kroga. Mislim, da se Slovenci težko združimo skupaj za eno stvar, vedno bo tu peščica tistih, ki bodo nasprotovali.

Vendar pa je bil en upor pred kratkim uspešen. To je bila stavka nas, poštnih delavcev, lani jeseni. Takrat so ob napovedi stavke na upravi sprva mislili, da bo to spet en poskus nekaj ljudi in stavka ne bo uspela. Potem pa, ko so tisti, ki se niso odločili za stavko, videli, da gre zares, je bilo, kot bi se usul plaz in nas je potem večina stavkala. To pa je bil scenarij, na katerega se na upravi sploh niso resno pripravljali. Potem pa se je izkazalo, da pismonoše (in tudi uslužbenke na okencih) znamo stopiti skupaj in biti uspešni pri svojih zahtevah.

Najbolj pa se spomnim zadnjega rudarskega štrajka pred šestimi leti. Takrat se je še zadnjič pokazala sloga in moč rudarjev, ko niso zapustili jame prej, dokler niso imeli ugodenih stavkovnih zahtev na papirju.


Dejan Kramžar, učitelj zgodovine in nemščine na OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje:

Upam si trditi, da se prav vsak izmed nas večkrat v življenju znajde v vlogi upornika. Ta nas spremlja že od otroštva dalje, pri enih manj, pri drugih bolj intenzivno. Do največjega uporništva pride seveda v času odraščanja. Sam sem se že v otroštvu zelo rad upiral starejšim sestram, očitno so me pripeljali do te stopnje, da sem se moral postaviti zase. V najstniških letih se je zadevo preneslo naprej v šolski prostor, nato v srednjo šolo, v času študija pa je že malce popustilo. V šoli sem se upiral učiteljevi avtoriteti in deljenju učencev na prvo in drugorazredne. Nikoli nisem maral takšnega izključevanja posameznikov in sem od njih zahteval, da nas obravnavajo enakovredno. Vemo, da so to z lahkoto speljali na svoj mlin in glej ga zlomka, vedno je bila kriva ta čud(ež)na adolescenca.

Še danes se ne dam zlahka pretentati in rad vztrajam na svojem, stvari ne počnem na pamet in se pred “akcijo” opremim s trdno podlago, saj nočem biti ovca, sem raje pastir, a manjše in podobno misleče skupine. Načelo, da ima stranka vedno prav, ni ravno eno mojih najljubših. Brez upornikov danes svet ne bi bil takšen kot je, ali je zaradi tega dober, nekje vmes, ali slab, presodite sami. Jaz sem za prvo.

Upornik si vedno z razlogom, ker te v to lahko prisilijo narava, oblast, sovrstniki, sodelavci, šefi in še bi lahko našteval. Važno je, da se iz tega nekaj novega naučimo in rastemo. Slediti svojim sanjam ni lahko, težje se je prilagajati tistim, ki v tvoje sanje ne verjamejo.

Zame so bili v zgodovini na splošno in v Zasavju, v naših revirjih, resnično največji uporniki tisti, ki so verjeli, da bomo nekoč živeli v samostojni, svobodni in neodvisni državi, na katero smo čakali dolga stoletja. Dandanes zelo cenim delo uporniškega duha Uroša Macerla, “Nobelovega nagrajenca” za okolje, ki mu je mar za okolje. Že Leonardo da Vinci je nekoč verjel, da narava ne dela napak.

Mojo odisejo vsakdanjih herojev zaključujem z dvema citatoma slavnega Alberta Camusa: »Kdo je upornik? Tisti, ki reče NE!” in “Upiram se, zato obstajam!«


 

Rok Leskovec, terenski tehnik na A1 Slovenija, Trbovlje:

Odgovora še nismo prejeli.

 

 

 

 


Štefka Suša, sekretarka Rdečega križa Zagorje:

 

Človeku gre v življenju bolje, če pluje z vetrom in se prepušča njegovi sapi, kot če se bori z njim in se mu upira ter svoj tok obrača proti njemu. Vsak tega ne zmore. Tudi jaz ne. Biti upornik je velikokrat naporno, a če imaš v glavi svoj cilj, vizijo, predvsem pa močne želje in vsaj minimalno zagotovilo, da se bo izšlo, je biti upornik privilegij. Velikokrat razmišljam o standardih, ki jim sledimo; prepričanjih, ki se jih držimo; o korakih na poti v vsakdanjem življenju. Ali se je vredno podrejati nekim standardom v svojem življenju, da bi ugajali drugim? Nikakor. Včasih se je treba tudi upreti. Zelo lepa in hkrati resnična se mi zdi misel, ki pravi: »Ne hodi po uhojenih poteh. Raje pojdi tja, kjer ni poti, in puščaj sledi.« Zagovarjam uporništvo, če se za njim skriva dobro delo, če ponuja skok iz nekih ustaljenih tirnic v višjo kakovost prebivanja vseh ljudi, tudi lastne sreče; če pomeni korak naprej, korak po poti, ki ni najlažja, a na koncu ponuja zadovoljstvo.

Tudi sama, če pogledam nazaj, sem bila večkrat upornica. Bolj kot sama sebe so me kot upornico dojemali drugi. V nasprotju s pričakovanji marsikoga si že za osnovni poklic nisem izbrala nekaj tradicionalnega, v osnovi ženskega in »normalnega«, ko sem se vpisala na srednjo strojno šolo. Nisem želela živeti na veliki kmetiji, ker sem si že v mislih zgradila lasten dom, ki mi bo ponujal veliko možnosti in priložnosti za uresničitev želja, sanj. V nekem obdobju sem se uprla ustaljeni rutini v službi, v kateri mi sicer ni nič manjkalo, in jo zamenjala s tisto, v kateri sem našla nov smisel.

Uprla sem se nekim ustaljenim vzorcem, tvegala in uspela. Biti upornik ni lahko, so pa uspehi, ki jih potem doživiš, toliko slajši. Prav zaradi tega vedno podpiram »zdrave« upornike, tiste, ki imajo jasen, realen cilj, ki želijo iz slabega narediti dobro, iz povprečnega odlično, iz vsakdanjega nevsakdanje.

Vsak človek bi si moral izboriti svoj prostor pod soncem, ne pa da se pri veliko ljudeh sliši le njihov nemi krik zamolkle bolečine. Je pa res, da če se začneš v življenju zavedati, da imaš vsega ravno dovolj, postaneš resnično bogat. Da to prepričanje lahko ponotranjiš, pa se moraš marsikomu in marsičemu v življenju tudi upreti. Tudi v naših krajih živi veliko »pozitivnih upornikov«, od knapov, okolijskih aktivistov do sodobnih umetnikov in znanstvenikov, ki premikajo meje mogočega. Vsak izmed nas pa bi se moral upreti malodušju, slabi volji, negativni energiji, slabim medsebojnim odnosom in vsemu tistemu, kar ne prinaša nekaj dobrega, pozitivnega.

Vse se da, če se hoče.


Patrick Žibret, diplomirani zdravstvenik v UKC Ljubljana, Hrastnik:

To pa je težko vprašanje, kdo sploh so uporniki? Po mojem mnenju so to tisti, ki razmišljajo s svojo glavo. Ta razmišljanja pa jih lahko privedejo do novih odkritij, ki so pomembna za celotno družbo. Takšni so znanstveniki in revolucionarji, ena takšnih je bila tudi Zasavka Lidija Šentjurc, ki so svojo upornostjo prispevali k razvoju družbe. Sam sicer nisem velik upornik, vendar se vedno ne pustim voditi drugim. Kadarkoli imam svoje mnenje, ga povem in za njim tudi vedno stojim. Vendar pa kljub temu, da sam nisem največji upornik, pa podpiram tiste, ki so in s tem pripomorejo dobrobiti družbe kot celote.

Isti avtor