Vladimir Garantini
Utrujeni Don Kihot
Na konju jezdi spet
Don Kihot v kruti svet.
Vranec šepa,
griva mu sivi,
pogled meglen,
poveša žalostne oči.
Težak oklep žuli viteza, poeta,
kopje mu neviteško visi,
v prsih gnila sapa piska,
le sveta jeza še
v sedlu ga drži.
»Oh, sivček moj!« zavzdihne,
»brez smisla je ta ježa,
vrniva se.
Sančo Pansa ti nasuje ovsa,
z mehko slamico nastelje.
Nareže meni pršuta, sira,
rujnega natoči vina …«
V mehek fotelj se zavali,
pred nacionalno televizijo zadrema.
Preveč je že
za blagor narodov postoril.
V sanjah srečnih
z delnicami se objema,
v oblak meglen se razkadi mu
bojna vnema.
Foto: Fanči Moljk / Drevo / Razstava Fotke povezujejo
Vladimir Garantini je Zagorjan. Predvsem zna biti v svojih verzih hudomušen, pa tudi resen, pesem zna napisati v izborni slovenščini, pa tudi v knapovskem jeziku.
O sebi je ob tej priložnosti zapisal: »Za literarni maraton tale moj smuk po literarni strmini: rojen 25. 5. 1941. Pesmi so se mi že kot otroku motale po glavi. Prve so bile objavljene v učiteljskem glasilu 1958. Prve natisnjene pesmi sem imel objavljene v pesniški zbirki Razvejeno deblo/1970/, v njej so sodelovali pesniki skupine Dediči: Franci Lakovič /urednik/, Franc Kopitar /tudi ilustrator/, Radovan Palčič, Jože Sevljak in Vlado Garantini.
Potem so se rojevale moje pesmi vse do današnjega dne, objavljal sem jih v raznih revijah, glasilih, radijskih in TV postajah, v razpisih JSKD, v tekmovanjih za Naj pesem, precej jih je objavil tudi Savus. Izdal sem sedem samostojnih pesniških zbirk in tri skupinske. Marsikomu sem pomagal pri urejanju zbirke. Pesem me zvesto spremlja in mi je v oporo kot romarju romarska palica na krušljivi, romarski poti skozi življenje.«
