September je, predvsem v glavah osnovno- in srednješolcev, dan novih začetkov. Še posebej to velja za tiste, ki bodo v šolske klopi sedli prvič. O tem, v kakšnem spominu jim bo ostalo to obdobje življenja, bodo v veliki meri zaslužni tudi učitelji. Zasavskih pet smo povprašali, kako se oni spominjajo svojih učiteljev … Tako šolskih kot tistih, življenjskih.
Franci Brinovec, član IO in starešina rudarske čete RMED Srečno Zagorje
Letošnje šolsko leto naj bi otrokom ostalo v najlepšem spominu, za kar bodo poskrbeli ne le starši in učitelji, temveč tudi država, ki vsako leto namenja več pozornosti kvaliteti izobraževanja naših otrok, da bi ti postali čimbolj samostojni in odgovorni člani naše družbe. V času, ko sem sam obiskoval osnovno šolo, se ni namenjalo toliko pozornosti novemu šolskemu letu. Naši starši so v avgustu poskrbeli, da smo nabavili knjige in zvezke za tekoče leto in to je bilo praktično vse. Učitelji so bili, in so še danes, predani svoji stroki in načelom, da nas pripravijo na življenje. Mislim, da so bili prav zaradi tega precej spoštovani v družbi. Sam razmišljam, da so nas že takrat dobro pripravili na življenje, nam dali ustrezne smernice, da bomo vedno znali poskrbeti zase. Takrat se nismo ukvarjali s številnimi različnimi interesnimi dejavnostmi, pametnimi telefoni; družili smo se med seboj, se žogali, plezali po drevesu, se skrivali. Na voljo so bili različni športi, kaj več pa ne. Starši so bili prvi naši učitelji, ki so nas učili delovnih navad, spoštovanja, bontona. Danes pa mislim, da nekateri starši pretiravajo in vpisujejo svoje otroke v kupe različnih izven šolskih dejavnosti, dopuščajo, da uporabljajo različna socialna omrežja, ne opazijo pa, da na koncu otrokom zmanjka časa za igro, učenje in tudi za pogovor v krogu družine. Skratka, pozabljajo na vrednote, ki jih ponuja življenje.
Nasta Doberlet Bučalič, profesorica sociologije in filozofije na GESŠ Trbovlje
Vaše vprašanje mi je dalo misliti in vzela sem si kar nekaj časa za razmislek. Sprehod skozi spomine mi je priklical mnoge obraze mojih učiteljev, šolskih in življenjskih. Ja, veliko jih je! Moji učitelji so mi dali znanje, vrednote, razvijali veščine in spretnosti, me spodbujali, motivirali, postavljali meje, me učili kritičnega mišljenja, pokončnosti, odločnosti, poguma, tudi drznosti, … Najbolj cenim tiste učitelje, ki so strokovnjaki in ljudje hkrati. Seveda niso bili vsi takšni, vendar so s svojo drugačnostjo pokazali drugo plat medalje in prav tako vplivali na nas. Pomembno je bilo in je, da se v življenju srečujemo z različnostjo. Tako postajamo bolj prožni v razmišljanju in delovanju, bolj tolerantni, empatični, oblikujemo in dopolnjujemo svoje etične kriterije presojanja.
Morda za zaključek nekaj utrinkov iz šolskih klopi; v prvem razredu osnovne šole mi je bila zelo všeč moja učiteljica, ker se ji je čelo tako zelo lepo svetilo od kreme, v petem razredu pri likovni vzgoji je moje packarije učitelj vrednotil po slikarskih dosežkih mojega deda, v gimnaziji sem pri predmetu obramba razstavila M48 tako, da je tudi učitelj ni več sestavil, na fakulteti nam je v povsem polni predavalnici predavatelj svetoval, naj si ogledamo predavalnico za drugi letnik, ki je bila za dve tretjini manjša … a sem bila naslednje leto notri in potem vsako leto v novi predavalnici po zaslugi mnogih, življenjskih in šolskih učiteljev.
Naj končam z mislijo, morda dvema (saj učitelji ne znamo končati J). Filozof Sokrat je dejal, da se lahko največ naučimo od drugih ljudi. Res je!
Predavatelj na enem izmed mnogih seminarjev pa je dejal, da je največji privilegij, ki ga človek ima, da te je drug človek pripravljen nekaj naučiti. Res je!
Nina Kmetič, predsednica KS Krnice – Šavna Peč, Hrastnik
Na šolanje, lahko rečem, imam še vedno sveže spomine. V letošnjem letu sem namreč uspešno opravila še zadnji strokovni izpit moje tretje izobrazbe za poklic diplomirane dietetičarke. Mislim, da vsakemu od nas ostanejo določeni spomini na šolske učitelje, profesorje kot tudi mentorje. Eni so luštni, eni pa tudi malo bolj kisli. Ampak šele z leti se potem nekako zavedamo, kaj vse so nam ti ljudje dali, koliko truda so vložili, da so nas naučili samostojnosti in pravega razmišljanja. Ne samo v času šolskega izobraževanja, ampak skozi vso življenje spoznamo ogromno ljudi, od katerih se vseskozi učimo. Sama imam na šolanje prav lepe spomine. Sem tudi bolj »firbčne« narave, tako, da mi ni bilo nič težko postoriti, ker me je tudi vse zanimalo. Sicer pa, to šolsko obdobje mine res tako hitro, da se niti ne zavedamo, kako luštno zna biti.
Kristina Renko, ravnateljica OŠ Ivana Skvarče, Zagorje
V spominu so mi ostali učitelji s karizmo in s srcem. To so bili učitelji, ki so bili strokovnjaki na svojem (in še kakšnem) področju, ki so se v razredu razdajali, uvajali novosti, ki so nam dajali jasno vedeti in čutiti, da jim ni vseeno, ki so nas poslušali … Med učitelji za življenje je gotovo moja mami, ki v eni osebi združuje oboje, učitelja in življenjski zgled. Dobrim zgledom skušam slediti tudi sama. Zavedam se, da je vpliv učiteljev večji, kot bi si morda včasih želeli.
Roman Turnšek, predsednik DPMŽ Trbovlje in novinar
Sem še iz ene tistih generacij, ki pomnijo povsem drugačne čase v vseh pogledih. Tudi v šolskih letih, pa najsi bo v osnovni šoli, o čemer je pravzaprav tokrat tudi govora, bodisi kasneje. Kaj so mi dali učitelji v osnovni šoli v življenju, je danes, s te časovne distance, pravzaprav težko reči. Lahko zgolj ugibam in govorim približno, saj smo »osnovnošolarji« v prvih razredih takratne osemletke bili še premajhni, da bi o tem sploh kaj vedeli, kaj šele razmišljali, kasneje, po petem razredu pa vse do osmega, pa so bila leta najstništva, pubertete idr. in so to bile ene tistih stvari, o katerih še pomislili nismo. Pa vendar, ozirajoč se nazaj in gledajoč današnje čase in generacije, je bilo drugače. Popolnoma drugače. »Mulci« smo imeli neko strahospoštovanje tudi do učiteljev. Sam še danes, oziroma sploh še posebej danes, trdim, da je šola za to, da uči, vzgajati pa morajo starši. Učitelji in učiteljice, v mojih osnovnošolskih letih smo jim rekli tovar’šice in tovariši, pa najsi smo jih imeli radi ali pa ne, so pomenili neko avtoriteto. Hecno je … Takrat jih nismo marali ali smo se jih bali, danes jih pozdravljam s spoštovanjem. Včasih so komu navili tudi ušesa, pa si od staršev nihče ni dal opravka s tem, da bi to odklanjal, ali, bognedaj, rogovilil z odvetniki, policijo in kdo ve, s čim še vse. Nasprotno, spomnim se izkušnje enega od sošolcev, ki mu je učiteljica malce navila ušesa, potem so mu jih pa brez raziskovanja še doma. »Da boš vedel za drugič,« so mu pojasnili. In, o, ja, je pomagalo!
Nemogoče se je spominjati na kratko. Vesel sem, da sem ena generacij tistih časov. In še danes, ne glede na to, kaj bo kdo rekel in kje smo, ponosen, da sem bil rojen še v Titovi Jugoslaviji, da sem zrasel v bratstvu in edinstvu. Žal mi je, da današnje in pravzaprav veliko generacij že po moji, niso doživele tistih časov in izkusile šole in otroštva, kakršni so bili naši. Kot bom vedno trdil, je biti rojen v revirjih privilegij. Vsaj bil je. Ker so to trdi kraji, trdi ljudje. In se zato že zgodaj naučiš, kaj je življenje, četudi ti je lepo. Jaz sem se. In to je neprecenljivo darilo in popotnica!
Kar pa zadeva življenjske učitelje, pa je samo eden. Življenje. O tem je težko govoriti. Uči nas vsak dan, vse življenje, kaj pa se naučimo in odnesemo od tega, pa je seveda neka povsem druga zgodba. In, ne pozabimo, da ne glede na to, za koga gre, še nihče ni umrl zadosti pameten. Kako že pravijo? Če bi bil, tudi umrl ne bi …
