Pravzaprav ni samo tekla, ampak je tudi plavala in kolesarila. Trboveljčanka Franja Štrovs, ki že pet let živi v Melbournu v Avstraliji, se je namreč prejšnji konec tedna tam udeležila dobrodelnega triatlona v podporo obolelim za rakom na dojkah. Kot je dejala, je s sodelovanjem želela izraziti podporo svoji materi, Ljubi Štrovs. Naneslo pa je celo tako, da je v svoji izbrani razdalji zmagala.
»To ni bil tipični triatlon,« je povedala Franja Štrovs in poudarila, da se ji je zdelo važno sodelovati in ne le zmagati. A borila se je kot lev, tako kot njena mati v boju z rakom na prsih. Njeni materi so namreč raka diagnosticirali na rednem pregledu Dora 1. marca lani. Odkrit pa je bil v najzgodnejši fazi, tako da so ji ga čez dober mesec kirurško odstranili in njeno stanje je sedaj, pravi, v redu.

Sicer se Franja že vse življenje ukvarja z vsemi možnimi športi. Med drugim igra košarko, odbojko, kolesari, plava, smuča, rola, najljubši so ji tenis in vsi vodni športi. Plavati je začela prav v Plavalnem klubu Rudar v Trbovljah, kjer je osvojila številne medalje na državnih prvenstvih. Tudi v košarki se je izkazala, a je z začetkom študija šport postal le še njena ljubiteljska dejavnost.

»Triatlon je izjema,« je dejala. »Lansko leto sem se ga prvič udeležila. To je bila moja zaobljuba, želja in izziv, ki sem si ga zadala, ko se je moj endokrinski sistem popolnoma porušil in mi za nekaj časa preprečil kakršnokoli gibanje. Mesec kasneje so tudi  mami diagnosticirali raka na prsih. Ker je pri soočanju z njim pokazala izredno »korajžo«, sem še jaz želela dati podporo njej in vsem ostalim bojevnicam. Seveda sem ji takoj naslednji dan poslala osvojeno medaljo, ker se zavedam, da obstajajo boji, v katerih si jo tisti, ki jih bijejo, bistveno bolj zaslužijo.«

Njeno mamo, Ljubo Štrovs, je ob dosežku mlajše hčere kar razganjalo od ponosa. »Kaj naj rečem?,« je povedala, »ponosna sem. Na njeno športno zmago, še bolj pa na to, da je našla v sebi motiv in sočutje, da sodeluje pri  dobrodelnih dogodkih in tudi na ta način pripomore k odpravljanju tegob, ki pestijo ljudi. Sodelovala je tudi na prireditvi Stadium stomp, dobrodelnem dogodku za levkemijo, kjer je potrebno preteči 7.000 stopnic.«

Franja Štrovs je z družino še vedno zelo povezana. Z mamo sta skoraj vsak dan v stiku prek internetnih telefonskih omrežij, če se že ne slišita ali vidita zaradi časovnih razlik, si pa vsaj pišeta. Pred dvema letoma je bila nazadnje v Trbovljah, sicer pa se z družino dobijo kje na pol poti. Recimo na Baliju ali Šri Lanki. »Tudi mami in sestra prideta v Avstralijo. Tu doživita še kaj novega ter se naužijeta novih dogodivščin in tudi vodnih športov,« je še povedala Franja Štrovs. »A ko je mami po 28 urah leta prvič pristala v Melbournu, je rekla: Če bi prej vedela, kako daleč je ta Avstralija, ti nikoli ne bi pustila iti sem.«

A Franjo so v Avstralijo odpeljali izziv, radovednost, ljubezen do potovanj in tudi strah pred monotonostjo. A ljubezen do športa je tista, zaradi katere je tam ostala. Melbourne opisuje kot najbolj živo mesto na svetu ter prestolnico športa v Avstraliji, če ne celo, pravi, kar na svetu.

Tatjana Polanc Kolander

Prejšnji članekVrata Rajske doline zaenkrat še zaprta
Naslednji članekKomunala Zagorje med finančno najzanesljivejšimi