Luka Višnikar
Svetniki
Obračajo se
strani koledarja,
obračajo se
že okostja v grobu,
kot tudi volneni odpadki
predmestnih predilnic,
tam nekje zadaj
po odročnih vaseh.
Vsi ti svetniki,
ki po blišč prihajajo;
pa le naj prihajajo,
saj si zaslužijo,
saj pod vodstvom so srca,
pa naj še svoje norosti trosijo,
vsi tisti, ki dol na Zemljo
pisma nosijo,
in vsi takšni svetniki,
ki so malo drugačni
so tako malo frajerski,
so nove dobe svetniki;
takšni iz zvezdnih
strun modrosti točijo,
takšni sami ponoči
se sprehajajo,
kakšne bi na
grmade se metalo,
tako mnogi pravijo,
tako, da nebi se
oblik spreminjalo,
vsi ti svetniki
še trkajo po podu,
trkajo po strešnem oknu,
plešejo po zapuščenih kleteh.
Pa tudi pojejo?
O da, tudi pojejo;
pojejo najslajše napeve,
pa sledi puščajo in uganke,
za tiste, ki oči imajo,
za tiste, ki dobro slišijo,
za tiste, ki v negibnosti propadajo.
Še zdaj po časovnem
traku se sprehajajo,
še zdaj tam spomeniku
modrosti oči brišejo,
pa naj še tam po
pesku nove
smeri rišejo;
da gledalo bi
se globoko,
da vidi se
obzorje širno.
Foto: Bojan Golčar / Posledice / Razstava Fotke povezujejo
Luka Višnikar je Trboveljčan, zadnja tri leta pa živi na slovenski obali. »Zaposlen sem sicer kot gostinec, svoj čas pa največ posvečam branju ter pisanju filozofskih člankov, ostale proze in seveda poezije. Pesmi sem začel pisati že v srednji šoli, vendar sem se njihovi objavi konkretno posvetil v obdobju zadnjih treh let. Pesmi sem že objavil v revijah Mentor in Sodobnost, v časopisu IZHOD in na portalu Layerjeve hiše. Moja želja je, da izdam zbirko v tem letu, toda še ne vem natančno kako in kje,« je v svoji predstavitvi zapisal Luka Višnikar.
