Maks Marinčič
Sonet o Prešernu
(študentska)
Spomin naj me preganja silovito,
matematično prebrisani poet,
ki sonetov mojstrsko napravi splet,
kot da za besede imel bi sito.
Primeren, da bi bil soneta spev,
Prešeren časa imel je obilo –
televizije takrat še ni bilo,
da bi pred njo večere preživel.
Poetu večno pojemo zahvalo,
spomin nam gomila ne prekrije,
časti kolone študentov ga ne malo.
Ko uče na ust se poezije,
plačilo so jim misli, ki jih krije,
pogled njegov – prihodnosti vizije.
Foto: Dejan Turk / Liquid / Razstava Fotke povezujejo
Maks Marinčič živi v Zagorju. Leta 1935 se je rodil v Čagošah pri Temenici v občini Ivančna Gorica kot najstarejši od sedmih otrok. Leta 1950 je prišel v industrijsko šolo v Zagorje, po končani šoli se je zaposlil v Rudniku Zagorje. Bil je rudar kopač na pripravi in odkopih. Zadnjih 12 let delovnega staža pa je opravljal delo nadzornika. »Pesmi pišem od 18. leta. Popišem vse, kar mi leži na duši,« je zapisal Marinič ob predstavitvi v knjigi Ogovarjanje tišine, v kateri je pesmi objavilo osem zagorskih pesnic in pesnikov. Marinčič je izdal pesmi v večih pesniških zbirkah. Sonet o Prešernu je objavljen v njegovi samostojni pesniški zbirki Knap pesmi iz srca.
