Zasavskih pet smo pobarali, ali podpirajo pobude o obveznem služenju vojaškega roka v Sloveniji. Zanimalo nas je še, ali bi to obveznost uzakonili tudi za dekleta.

Katja Barlič, pobudnica pohoda z rdečimi baloni v Trbovljah

Glede naborništva nimam posebnega mnenja, ker preslabo poznam problematiko poklicne vojske v Sloveniji. Če že, menim da je smiselno uvesti 6 mesečno usposabljanje za fante, dekleta pa bi se v služenje vojaškega roka vključevala prostovoljno. Težko komentiram karkoli več na to temo, niti nisem seznanjena kako je z obveznim naborništvom drugje po EU.

 


Daša Bokal, ravnateljica Vrtca Trbovlje

Vsekakor bi svojega sina spodbudila, da bi se odločil za služenje vojaškega roka, čeprav bi ga zelo pogrešala in bi se mi tisti čas »smilil«. Disciplina, domovinska vzgoja, kondicijska pripravljenost, red in predvsem odgovornost, delavnost – vse to so življenjske izkušnje in vrednote, ki jih pri današnjih mladih fantih malce pogrešam (seveda so izjeme) in menim, da bi bile dobra popotnica za njihove nadaljnje vloge v življenju – vloga partnerja, moža, očeta, dobrega in gospodarnega delavca …

Tudi dekleta naj bi se za služenje vojaškega roka javila prostovoljno, tiste, ki si to želijo in v tem vidijo izziv, dobro naložbo za nadaljnje življenje.


Jasmina Drolc, podjetnica in lastnica znamke Nakit Jasmina Drolc

Sem absolutno proti obveznem vojaškem služenju. Situacija, ki se v tem trenutku dogaja v slovenski politiki, je absurdna. Zavedajo se, da je trenutno edina priložnost, da zadeve uredijo po svoje in si mlade pokorijo po svojih standardih.

Ne, v vojski fantje ne postanejo moški. Tudi discipline, hišnih opravil in samostojnosti se ne bodo naučili tam. To je stvar vzgoje!


Antek Pust, predsednik dolskih copatarjev

Ne, ne podpiram, tako kot ga ne podpira velika večina naše mladine. Vsaka primerjava obveznega služenja vojaškega roka s Švico je mešanje jabolk in hrušk in to hrušk iz sosedovega vrta.

Celo moti me, ko mladi gospod iz poslanske klopi poln energije in ponosa prepričuje vso slovensko javnost, kako je nujno uvesti naborništvo. Prepričan sem, da to ni zraslo na njegovem zelniku, ampak le izpolnjuje ukaze svojega »generala«, ki je že več kot dvajset let obseden s slovensko vojsko. V kolikor imata ambicije po vojskovanju, lahko gresta s peščico svojih somišljenikov na različna bojišča Bližnjega vzhoda, slovenske fante pa naj pustita doma. Naborništvo samo zato, da bi socializirali našo mladino in jih učili lažnega domoljubja, ter jim prali možgane, žal to ne bo šlo, to je preteklost, ta čas je že za nami.

Dekleta v vojski? Dvakrat ne! Da ne bi kdo pomislil na kakšno diskriminacijo, saj smo prvi in edini na svetu, ki imamo žensko kot vodjo generalštaba, na kar so še posebej ponosne feministke. Prepričan sem, da imajo dekleta v teh letih veliko bolj pametnega dela, kot se valjati po blatu in učiti korakati. Potrebno je dokončati študij, se zaposliti, začeti razmišljati o družini. Razen če namen naborništva za »punce« nima kakšnega drugega namena, no, to je pa že ugibanje.

Prepričan sem, da je slovenski narod vedno bil in bo pripravljen braniti svoje vrednote, tako kot jih je v zadnji vojni, ko smo se s pametno politiko takratne oblasti v sorazmerno kratkem času znebili tuje vojske.

Domovino imamo eno samo in je ne kupimo in ne prodamo!


Vukašin Šobot, novinar in fotograf

Vključevanje mladih v sistem obveznega služenja vojaškega roka ni neka prav sveža zamisel. Nekateri smo še pod okriljem bivše skupne države služili vojaški rok tudi na skrajnem jugu Jugoslavije, nekateri pa pravzaprav le nekaj kilometrov od doma, če sta to npr. Ljubljana, Vrhnika itd. Ideja o vključevanju šibkejšega spola v vojsko pa je svoj razcvet doživela v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo ženskam omogočeno prostovoljno služenje vojaškega roka.

Obvezno služenje, čeprav krajše, pa je bilo tudi po osamosvojitvi. Drugačen osnovni koncept, bližje domu, več osebne svobode.

Pravzaprav na nek način podpiram vključevanje mladcev v sistem obveznega služenja vojaškega roka. Predvsem, ker omogoča izoblikovanje tovarištva, v trenutkih, ko lastni mali ego ni več zadosten, ko je treba za uspeh strniti vrste. Tovarištvo je vrednota, ki je vse bolj pozabljena. Seveda pa malce trdega dela ne bi škodilo razvijajočim se članom družbe, ki ne zmorejo večdnevnih naporov brez pomoči staršev, stricev in tetk. Ženskam pa bi prepustil v razmislek, ali si takšne izkušnje želijo ali ne.

Po drugi strani pa nisem pristaš rožljanja z orožjem. Vse preveč je nasilja, v vseh pojavnih oblikah. V tej vlogi pa je pomen vojske kot institucije, ki dnevno ravna z orožjem, nasprotujoč politiki nenasilja in mirnega reševanja problemov. Latentna prisotnost možnosti uporabe represije ni nekaj, kar podpiram.

In spet zgodovina. Od nekdaj so bili zavojevalci in branilci. Ta pogon iz razno raznih razlogov še vedno brezhibno teče. Pa je temu treba tako?