Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo še zadnji odlomek iz prvega dela romana.

Sirote

»Prekopala sta se do dveh težkih tramov, ki ju je križema poleglo po tleh, pod spodnjim sta ugledala roko zasutega rudarja. Debelo bruno mu je povsem zdrobilo ramo, a ga skupaj z drugim tramom tudi obvarovalo pred kamenjem in prstjo. Pol leže sta ga pazljivo odkopavala kar z rokami, dokler pri njegovem pasu nista naletela na nov opornik. France je zaklel, ne smeta premakniti nosilca, vse bi spodnesla, morata ga izpuliti iz tal. Vsak na eni strani, trdno držeč ponesrečenca pod pazduhama, sta močno potegnila. Zasuti rudar je zatulil od bolečine, da je paralo ušesa. Ignacij je zavpil Francetu, ki je držal zasutega rudarja pod zlomljeno ramo, naj ga samo odriva proti njemu, on pa ga bo skušal izvleči s sunkovitimi potegljaji. Zasuti rudar je znova in znova javkal, da ga bosta pretrgala, ko ga je Ignacij centimeter za centimetrom ruval iz gomile. Bilo je nemogoče težko, a ga je zgolj s surovo močjo vendarle izpulil iz prstene lupine. Hlače in čevlji ponesrečenca so ostali v objemu zasipa, polomljeni rudar je gol ležal med njima.

Obležali so na gomili in lovili sapo, ponesrečenec je tožeče zdihoval, Ignaciju se je zdelo, da so mu popokale vse mišice. France je prvi prišel k sebi, ne smejo ostati tam, vse jih lahko pokoplje. Ignacij se je previdno splazil nekaj korakov nazaj, znova prijel polomljenega tovariša pod pazduho in ga začel zadenjsko vleči proti stranskemu rovu. Bil je opešan, porabil je vse moči, ko ga je kot čep izvlekel iz zasipa, zato se skoraj niso premikali. France, ki se je po kolenih premikal za njima, je prijel ponesrečenca za stopala in ga potiskal pred sabo. Ta je ob vsakem premiku zatulil, z golim hrbtom, ritjo in nogami je drsal po ostrem kamenju in trskah. V tej čudni kompoziciji so nekoliko hitreje premagovali razdaljo, a še vedno je trajalo celo večnost, da so se premaknili za nekaj metrov, prišli na rob gomile zlomljenega lesovja in nasutega materiala.

Ignacij je že povsem brez moči obsedel na petah, France je počepnil pri ranjenčevih nogah, kmalu se bodo lahko vzravnali, zdaj bo šlo lažje, hitreje bodo napredovali. Strašanski pok je preglasil njegovo spodbujanje, nad glavo se mu je pod silo pritiska zlomil prečnik, stranska opornika sta se nagnila, tram ga je udaril po glavi, jo sploščil in skupaj s telesom zabil v zemljino. Ničesar več ni rekel ali pa se v tistem trušču ni slišalo, groza mu je široko razprla oči. Vsulo se je in njegov obraz je izginil.

Rušilo in krušilo se je povsod naokrog, iz stropa se je vsipalo, svetilke so ugasnile. Ko se je Ignacij kleče obrnil proti glavnemu rovu, ga je zasuti rudar objel okrog vratu, začutil je njegovo golo telo, umazana, topla mokrota se je prilepila na njegov širok hrbet. Naj ga spusti, tako ne bosta nikoli prišla ven, izvlekel ga bo, je Ignacij rotil ponesrečenca, a davljenje se ni ustavilo. Hotel je stegniti roko nazaj, da bi odrinil ponesrečenca, a je ni mogel več premakniti, bila je trdno ukleščena v zasip. Med glasnim lomljenjem je hotel še enkrat zakričati tovarišu, naj ga vendar spusti, a pesek in zemlja sta že vdirala v usta, iz sebe ni spravil več nobenega glasu.

Ignacijeva zadnja misel je bila, da ga bo ista zemlja, ki ga je odgnala iz Podgorja, tudi odrešila vseh težav, poskrbela za njegov večni mir. Že dolgo nazaj se mu je izmaknila izpod nog, da se je lahko zdaj vsipala nanj, bil je na začetku in je zdaj na koncu njenega ponikanja, ona je začetek in konec njegovega potovanja. V smešno klečečem položaju s še bolj nenavadnim bremenom, golim rudarjem, ki se je tesno lepil na njegov hrbet, je namesto zraka vdihnil premogovo sipo in v trenutku je bilo vsega konec.«

Roman Rozina


Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.

Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).

Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).