Naslednji dnevi in meseci so bili med nama s Hugolinom kot razburkano morje, ki se nikakor ni hotelo umiriti. Vikendi, ki sva jih preživljala skupaj v njegovem domu, so bili čarobni, polni ljubezni. Resnično sva se ljubila. To je bil samo najin svet in nikomur nisva dovolila vanj. Ravno nasprotno pa je bilo med tednom, ko nisva bila skupaj. Kadar sem bila doma je moje srce hrepenelo po njem, ko pa sem bila pri njem, me je pestilo domotožje. Ko bi le lahko bila na obeh krajih hkrati.
Kaj kmalu so se v najin svet pričeli vsiljevati problemi, ki sem jih ustvarjala sama. Hugolin je bil motorist in želel je, da bi se kdaj odpravila na izlet z motorjem. Kljub temu, da je imel tudi zame vso motoristično opremo, nisem hotela nikamor z njim. No, nagajati mi je začel tudi bivši možek. Priznati moram, da je imel res bujno domišljijo in je bil pravi mojster za ustvarjanje zdrah. Zagrozil mi je, da bo Hugolinu rekel, da imam z njim še kar spolne odnose. Grozil mi je tudi s tem, da me bo prijavil na socialno, ker naj bi zanemarjala najino hči, kadar sem prespala pri Hugolinu. Vendar hči ni bila nikoli sama doma. Bila je z njim ali pa pri mojih starših. Skratka, s strani bivšega je bilo vse skupaj en navaden »bullshit«. Ni minil dan, da mi ne bi kaj ušpičil. Jaz, neumnica, sem Hugolinu vse to poročala. Telefonski pogovori so se vedno nanašali na moje probleme z bivšim možem. Povrh vsega sem mu ves čas govorila, da nimava prihodnosti.
Zdaj vidim, da me je Hugolin močno ljubil. Ves čas mi je stal ob strani in iskal rešitve. Želel je, da se z otrokoma in psom preselim k njemu v Ljubljano. Rekla sem mu, da to ni izvedljivo, ker se otroka nočeta preseliti. Hugolin mi je zopet postregel z možnostjo, da bi prodal hišo in kupil stanovanje v mojem kraju. Pa se tudi s tem nisem strinjala. Še zdaj ne morem verjeti, kaj mi je bilo. Kot bi me nosila luna. Najbrž bi po ločitvi morala biti nekaj časa sama, da bi se sestavila skupaj. S Hugolinom sva se našla v nepravem času. Če bi se srečala nekaj let kasneje, bi bila še danes skupaj. Še vedno menim, da sva ustvarjena drug za drugega.
Joj, kakšna ironija. Najino razmerje je trajalo eno leto. Nekega ponedeljkovega jutra me je Hugolin po skupni preživeti noči odpeljal na železniško postajo. Revež ni ničesar slutil, saj ni vedel, da se je nekaj v meni zlomilo. Kot vedno sva se poslovila s poljubom in objemom, jaz pa sem se ga takrat še močneje oklenila, saj sem v dnu duše slutila, da je to najino slovo. Vso pot na vlaku so mi misli raztreseno švigale sem in tja. Prispela sem domov. Prišlo je do trenutka, ko tega nisem več zmogla. Bolečina je bila prehuda.
Česa nisem zmogla? Dvojnega življenja. Ko sem bila pri njem, sem hrepenela po svojem domu, doma pa sem bolestno pogrešala njega. Ne znam prav dobro pojasniti. Takrat sem mislila, da me bo manj bolelo, če ga zapustim in pozabim nanj. Ojoj, kako hudo sem se uštela. Po razhodu s Hugolinom sem trpela peklenske muke. Mnogo hujše kot po ločitvi od moža. Revež niti vedel ni, zakaj sem ga zapustila, saj sem naredila to na zares krut način. Dobil je moje sporočilo, brez pojasnila. Pisalo je le: »Konec je, ne kliči me več!«
Dragi Hugolin, ker ti nikoli nisem imela priložnosti pojasniti, mi oprosti in vedi, da sem te res ljubila. Ah, vem, težko je verjeti. Očitno je bila takrat ljubezen premočna zame. Nisem je znala sprejeti. Do takrat je niti poznala nisem. Zbogom, ljubezen moja …
Sanja Svetlina
Fotografije so simbolične.
Prigode navihane gospodinje izhajajo vsako nedeljo. Berete jih lahko na povezavi.