četrtek, 25 aprila, 2024

Iz te kategorije

Prigode navihane gospodinje 21

Ponesrečeni zmenki

Zmenki v srednjih letih so res malce stresni. No vsaj zame. Obdobje srednjih let je že samo po sebi zmedeno. Želje, ki smo jih imeli in jih nismo uresničili, so ponovno na tehtnici odločitve. Zakaj ravno v tem obdobju toliko razmišljamo o sebi in življenju? Čas. Imamo čas.

Otroci so že odrasli in nas ne potrebujejo več na način, kot so nas potrebovali. Strah me je bilo staranja, a ne toliko zaradi minljivosti lepote, temveč osamljenosti. Želela sem se ob nekom postarati. Skupaj, z roko v roki. Takrat še nisem vedela, da ni nič narobe s tem, če je ženska sama. Bolje, kot biti v nezdravem odnosu. Na začetku moje »kariere zmenkarij« sem pri spoznavanju raznih kretenov izgubljala svoj dragoceni čas. Vsakemu posebej sem se posvečala več mesecev, predno sem se z njim srečala v živo. Čas pa je neusmiljeno hitel naprej. Verjetno sem bila tudi sama kretenka.

Moje zmedene misli so bile antene naravnane na frekvenco privlačenja podobnih moških. Čez čas sem se vsaj toliko spametovala, da sem že na začetku izločila moške brez potenciala. Spremenila sem taktiko lova na srečo. Spoznavala sem se z več moškimi hkrati. In čeravno jih je bilo deset, niso bili za enega pravega, ki bi mi ustrezal. Zmenki so me psihično močno izčrpali. Kadar je napočil čas srečanja, sem se vsa tresla. In tako je nastalo nekaj ponesrečenih zmenkov…

Alojz je bil vdovec srednjih let. Skupaj s svojo mamo je živel na kmetiji. Imel je 40 glav živine. Iskal je žensko, ki bi bila pripravljena živeti na njegovi kmetiji. Na najinem prvem zmenku me je odpeljal v Radeče na Splavarsko noč. Kljub temu, da je bil Alojz dobrega srca, me je nekaj na njemu močno odbilo. Nisem vedela, kako bi mu to nakazala. Kaj kmalu se mi je ponudila prilika. Sedela sva na travi in se pogovarjala. Odmevati so začeli glasni cerkveni zvonovi. Vedela sem, da sta oba z materjo zelo verna. Bil je cerkveni človek. Pojasnila sem mu, da nisem cerkvena ženska, da niti krščena nisem. V trenutku se je v njegovih očeh ugasnila iskrica zanimanja zame. Mudilo se mu je posloviti in nikdar več me ni poklical.

Z Alenom sva se po telefonu spoznavala skoraj leto dni, preden sem se odločila za srečanje z njim. Jaz neumnica, sem mesece čakanja zapravila za 15 minutno srečanje. Srečanje z njim je bila povsem drugačna slika. V trenutku, ko sem ga zagledala, mi je bilo žal, da sem sploh prišla. Videti je bil starejšega videza, ves suhljat. Ko je spregovoril z menoj, sem opazila, da je brez zob.

Učitelj iz Krškega je imel poklicno deformacijo. Ves čas mi je nekaj razlagal. Za skoraj vsako mojo izgovorjene besedo mi je dejal: »Razloži mi to, objasni mi to!« Do mene je imel odnos učitelj – učenka. Med sprehodom je ves čas iskal potrditev, če stopa po pravi strani zraven mene … Ma, kar nekaj. Postal mi je zoprn.

Z Jožkom sem bila že skoraj dogovorjena za zmenek. Odpovedala sem ga v trenutku, ko mi je rekel, da ga bo na najino prvo snidenje pripeljala njegova mati. Ta se mi je celo enkrat oglasila na telefon.

Bilo je tudi nekaj moških, ki so mi zatrjevali, da so samski, a vendarle so živeli s svojimi partnericami. Govorili so, da spijo vsak zase, da z njimi nimajo spolnih odnosov. Ha, pa kaj še! Skratka, od njih sem zbežala stran, kolikor so me noge nesle. Ob njihovih izgovorih sem spoznala, da imajo moški res bujno domišljijo. Nekdo mi je celo natvezil, da je njegova partnerica lezbijka, da že nekaj let ne seksata.

Nekateri moški pa bi šli z menoj na zmenek samo med delovnim časom. Kar tako. Mimogrede. Ampak jaz nisem ustvarjena za »mimogrede«.

Alen, no njega mi je bilo res žal. Na RTV-ju je delal kot snemalec. Od njega sem izvedela mnogo pikantno – smešnih dogodivščin iz zakulisja. Vsak dan sva imela dolge telefonske pogovore, skoraj v vsem sva se ujemala. Prepričana sem, da bi imela z njim lepo življenje. A v trenutku, ko sem ga zagledala, sem doživela šok. Zatajil je resnično starost. Videti je bil starejši, kot moj oče.

Tudi Toneta, bivšega policaja, ne smem pozabiti. Tone je bil nor name. Ko sva bila že nekaj časa par, me je povabil v svoj dom. Med najinim mečkanjem se je zelo razvnel. Iz njegovih ust so začele leteti besede: »Ljubim te. Samo moja boš. Poročil te bom. Spočel ti bom otroka!« Nisem se ga mogla več ubraniti. Domislila sem se druge taktike. Rekla sem mu, naj se gre najprej stuširati. Dejal mi je, naj grem v spalnico in ga v postelji počakam gola. Takoj, ko sem slišala, da se res tušira, sem zbežala iz njegovega stanovanja. Ta zmenek je bil res adrenalinski.

V vseh teh dvanajstih letih mojega ljubezenskega življenja, nenehnega hlastanja po pravi ljubezni … se čudim sama sebi. Čudim se, da kljub vsemu nisem obupala, da vendarle spoznam »tapravega«. Iščem naprej.

Sanja Svetlina

Fotografije so simbolične

Prejšnja epizoda: Žensko srce

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Isti avtor