Spomini na šolske dni se z leti lepšajo. Že ob desetletnici zaključenega šolanja se radi spominjamo predvsem lepih stvari, kaj šele ob 65-letnici. Letos so pripravili ob 65-letnici začetka šolskega leta srečanje gojencev industrijske rudarske šole Trbovlje. Skupne spomine so ustvarili med leti 1954 in 1957. Nekdanji gojenci so se dobili 30. avgusta v Trbovljah. Spomine na skupne dni pred 65 leti je napisal Andrej Radej, Zagorjan, ki je bil med 36 gojenci, ki so leta 1954 prišli na šolanje v Trbovlje.

Takrat smo bili stari 15 let. V tem obdobju so bili težki časi. Zaposlen je bil le oče. Skoraj v vsaki družini je bilo več otrok. Zaslužek je bil slab, tako da je primanjkovalo hrane za vsa usta. Za osamosvojitev vsakega od nas so starši odobravali, da se čim prej postavi na lastne noge. Niti predstavljali si nismo, v kaj smo se podali. Bili smo iz vseh rudarskih krajev Slovenije. Največ jih je bilo iz Trbovelj, Senovega, Velenja, Krmelja, Kočevja, Kanižarice, Laškega, Ptuja, Kranja in Bosne. Bivali smo na Ribniku 17 v Trbovljah, kjer je bil internat. V internatu so nas lepo sprejeli, vzgojitelji in upravnik. Hranili smo se v menzi, s hrano smo bili zelo zadovoljni. Šolo smo imeli dvakrat tedensko po cel dan, praktičen pouk pa štirikrat na teden. V prvem letniku smo delali na zunanjih obratih (separacija, delavnice, skladišča). Tako smo se seznanili s procesom separiranja, popravili orodja in z ostalim delom, npr. v kopalnici in lamparni.

V drugem in tretjem letniku smo pričeli s praktičnim učenjem v jami. Učili smo se vseh potrebnih spretnosti na različnih delih jame: od odkopa, priprave,  tesarjenja in izvoza premoga. Inštruktorji so nas učili pravilnega in varnega dela. Bili so zelo sposobni kopači, vsi iz rudnika Trbovlje. Naj jih naštejem: Alič, Plevnik, Hodej, Mustar, Železnik, Zupančič, Arh, Tomše, Sotlar, Šipek. Pri praktičnem pouku so nas inštruktorji ocenjevali za kvaliteto in količino dela. Ocene so bile od zadostno, dobro, prav dobro in odlično. Po ocenah smo bili nagrajeni z denarjem. Bili so tudi rekordi, da so štirje učenci nakopali in naložili v vozičke dvajset ton premoga. To je bil rekord, za katerega so bili posebej nagrajeni.

V prostem času smo se ukvarjali z različnimi športi. Nogomet smo igrali na igriščih Rudarja in Svobode Dobrna, na Partizanu smo se ukvarjali s telovadbo in atletiko, ki smo jo trenirali (poleg boksa) tudi na Rudarju. Pri športih so bili zelo sposobni in cenjeni trenerji: Jerša, Butkovec, Bizjak, Drobež, Šefar, Rzenšek. Naj se pohvalim, med našimi športniki je bil državni prvak v boksu in okrajni prvak v teku na 400 metrov.

V šoli nas je bilo 36 gojencev v dveh razredih. Redni učitelji so bili Filipič ter Drago in Angela Pečnik. Pečnika sta bila ustanovitelja Rudarske šole v Velenju. Strokovne predmete so nas učili Bračun, Žuža, Vahtar, vsi zaposleni na Rudniku Trbovlje.

Letošnjega srečanja konec avgusta se je udeležilo 10 gojencev od 12 še živečih. V Trbovljah smo spomine obujali: Vlado Marn, Ciril Svetličič, Alojz Kotar, Drago Bedenik, Ludvik Stopar, Marjan Jalovec, Jože Volf, Alojz Trbulj, Anton Maršnjak in Andrej Radej. Sprehodili smo se po rudarskih naseljih v Trbovljah in pred Terezija rovom naredili spominsko fotografijo. Ob zaključku letošnjega srečanja smo si obljubili, da se ponovno srečamo zadnjo soboto v avgustu leta 2020, spet pri Terezija rovu.

Andrej Radej

Foto: osebni arhiv