Stanovalci, svojci in zaposleni v hrastniškem Domu starejših so preživljali v zadnjem letu težke trenutke. O tem, o pomenu doma, o vodenju doma v vseh 26 letih obstoja ter obetih za novi dom, je tekla beseda z direktorjem Doma starejših Hrastnik Dragom Kopušarjem.
Gospod Kopušar, kako danes gledate na zadnje dobro leto v Domu starejših Hrastnik?
Tako hudega in zahtevnega leta v zgodovini delovanja doma ni bilo. So bili težki trenutki tudi v preteklosti, vendar to kar je koronavirus prenesel v naš dom, v ostale domove in tudi družbo kot celoto, je pa bilo nekaj bistveno drugačnega, bolj zahtevnega. Še posebej v času prve epidemije, ko smo se prvič soočili s to nevarnostjo. Takrat smo videli, kako zna biti virus neobvladljiv, kako se lahko hitro širi, kakšne posledice ima. V času prve epidemije smo se nekako uspeli obraniti virusa, žal nam v juliju to ni več uspelo.
Takrat ste se znašli v središču boja s koronavirusom v Sloveniji …
Tako je, dva meseca in pol smo se soočali s popolnoma novo situacijo, ki je zahtevala drugačno prostorsko ureditev doma in drugačno organizacijo dela. V rdečo cono smo nameščali okužene stanovalce, v sivo cono tiste s sumom na okužbo, ostalo je nekaj malega prostorov, kjer so bili stanovalci brez okužbe. Za vse je veljal enoten režim: nobenega druženja po domu, vsi stanovalci so bili več ali manj zaprti v sobe, zaposleni so delali po conah oblečeni v osebno varovalno opremo, obiskov ni bilo … To je bila res huda izkušnja. Bili smo tudi pod žarometi medijev, saj smo bili v tistem času praktično edini dom, ki se je soočal z virusom, kar je dimenzijo okužbe neutemeljeno potenciralo in povečalo občutek, da se v domu dogajajo stvari, ki jih ne obvladujemo. Psihični pritisk na vse zaposlene in stanovalce je bil zelo velik.
Kako pa se je odvijalo življenje naprej?
Sredi septembra smo lahko uradno zaključili s to fazo zaprtja doma. Potem smo se do konca leta z ustreznimi ukrepi uspeli obraniti virusov: Ukrepi so šli na račun stanovalcev, ki so plačali največjo ceno. Od začetka oktobra, ko se je stanje v državi ponovno poslabšalo in je virus zašel v 80% drugih domov, do začetka decembra nismo imeli obiskov. In to je vidik bivanja, ki ga stanovalci in tudi svojci najbolj pogrešajo. Letos 11. januarja je žal nekdo ponovno prinesel virus v dom. Tokrat smo potrebovali mesec in pol, da smo lahko zaprli rdečo cono.
Kaj o tem obdobju govorijo številke?
V poletnem času je bilo okuženih 53 stanovalcev in 14 zaposlenih, na žalost smo zabeležili tudi 11 smrti zaradi covida. V januarski okužbi je bilo okuženih 54 stanovalcev in 19 zaposlenih, zaradi posledic virusa pa je umrlo 6 stanovalcev. Sedaj so v veljavi ukrepi, kot so: ni druženja večjih skupin, individualno delo v manjših skupinah, določene aktivnosti se izvajajo zunaj na dvorišču doma, uporaba zaščitne opreme, razkuževanje rok, uporaba sive cone za nove stanovalce ali za tiste s sumom na okužbo. Obiski so omejeni in z uporabo zaščitne opreme.
Je precepljenost sedaj dovolj velika?
Precepljenost je sedaj kar velika. Konec decembra smo z enim odmerkom cepili 91 stanovalcev, torej okrog 90% vseh stanovalcev. Z drugim odmerkom smo cepili 44 stanovalcev, nekateri so vmes virus preboleli. Pri zaposlenih je številka nekoliko manjša, približujemo se 40 – 50% cepljenih. Nekaj zaposlenih je že prebolelo covid.
Kako so sprejemali te situacije stanovalci?
Z zelo veliko mero razumevanja. Seveda so bili takrat, ko je bilo vse novo, prestrašeni, presenečeni, ko smo jih selili v rdečo cono. Vendar so to sprejeli z veliko mero potrpežljivosti in strpnosti. Celo bodrili so nas, češ, saj smo premagali že marsikaj hudega v življenju in bomo še to. Imamo zlate stanovalce, zato smo težko situacijo uspeli prebroditi z dobrim medsebojnim sodelovanjem.
Tudi zaposleni ste se v bistvu srečali s povsem novo situacijo.
Res je, situacija je bila zelo zahtevna, psihološko in fizično. Bil je drugačen deloven režim, včasih je bilo je potrebno podaljšati delovnik še za eno izmeno, saj je tisti, ki bi jo moral prevzeti, dobil 15 minut prej informacijo, da je pozitiven in je šel domov. Kljub hudim obremenitvam ni bilo povečanih bolniških odsotnosti. Takoj, ko je bilo možno, smo zaposlenim omogočili, da so koristili dopuste in se vsaj malo spočili. Na tem mestu se jim javno zahvaljujem za opravljeno delo.
Kaj pa svojci?
Svojci so razumeli situacijo, z daljšanjem omejevanja in prepovedi obiskov pa so se razumljivo povečali občutki prikrajšanosti, da svojih ne vidijo. V času okužbe v domu pa so bili potrpežljivi.
Je pa pokazala ta kriza vso neprimernost teh prostorov za dom starejših občanov, kajne?
Če je bilo v tej krizi in okužbah kaj »pozitivnega«, je bilo to, da se je resnično razgalila vsa beda tega objekta, ki je bil postavljen daljnega leta 1982 za potrebe dijaškega doma. Ne le, da objekt ni bil namensko grajen za potrebe varstva starejših, tudi vsi normativi v tistih časih so bili popolnoma drugačni od današnjih. Stavba je danes v celoti neprimerna: energetsko, prostorsko in statično. Skupno spoznanje vseh je to, da je objekt treba nadomestiti z novim, v katerem bodo zagotovljeni normalni pogoji za delo in bivanje.
Pismo o nameri za nov dom na Leši je podpisano, kaj sledi?
Najprej moramo s svojim projektom uspeti na javnem razpisu za pridobitev evropskih sredstev. Upam, da bomo uspešni. Do pomladi prihodnje leto bo pripravljen občinski podrobni prostorski načrt in dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja. Takrat bi se lahko pričela gradnja. Računamo, da se bomo v nov dom preselili v drugi polovici leta 2023.
Lahko na kratko predstavite, kakšen bo nov dom starejših v Hrastniku?
Po idejnem projektu bodo dom sestavljale štiri med seboj povezane zgradbe. V vsaki zgradbi bo vsaka etaža predstavljala gospodinjsko skupnost, v kateri bo 12 stanovalcev. V njej bodo vsi prostori, ki jih stanovalci potrebujejo: sobe z lastnimi sanitarijami, bivalni prostor, jedilnica in mini kuhinja.
Za dementne stanovalce bomo na začetku uredili pet takšnih oddelkov s 60 posteljami. Njim bodo poleg zunanjih površin namenjene tudi posebne možnosti za gibanje., npr. iz ene stavbe bo možen izhod na streho druge stavbe, kjer bo urejen zavarovan vrt. Na ta način bo stanovalcem z demenco zagotovljeno prosto gibanje iz zaprtega prostora na prosto in nazaj. V okolici doma bodo urejene sprehajalne poti za sprehode svojcev in stanovalcev in klopi za posedanje. Na širši lokaciji je predviden tudi večgeneracijski center in oskrbovana stanovanja. Že obstoječa pešpot proti Brnici in Dolu bo omogočila stik med stanovalci v domu in drugimi občani. Tako bomo lahko zagotovili več dinamičnega življenja, socialnih stikov, občutek, da so stanovalci še vedno v središču življenja.
Vseh 26 let ste na čelu Doma starejših Hrastnik. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli v tem času?
Na nek način ja, po drugi strani tudi ne. S sodelavci, bivšimi in sedanjimi, smo v teh pogojih, ki nikakor niso primerni, uspeli zagotoviti stanovalcem okolje, v katerem so se dobro počutili. Poskrbeli smo za veliko dogodkov, da so bili zadovoljni tako stanovalci kot svojci. Dom smo uspeli umestiti v lokalni prostor. Treba se je spomniti, da je bilo ob odprtju doma pred dobrimi 26 leti kljub navdušenju tudi precej predsodkov, zadržkov, strahu na strani ljudi, ki so se odločali za odhod v dom. Spomnim se, da v prvem obdobju delovanja ni bilo malo vprašanj, ali bom sploh smel še ven, ko bom enkrat v domu. To je nakazovalo na stiske in zadrege ljudi. Odprli smo vrata doma, povabili v dom vrtčevske in šolske otroke, pevske zbore in druge skupine. Z različnimi dogodki smo uspeli razbiti stereotipe. Kmalu po začetku našega delovanja je postalo jasno, da iti v dom ni nič posebnega, nič groznega, ne v smislu bivanja stanovalcev, ne v smislu gostovanja zunanjih nastopajočih. To je ena od stvari, ki jih lahko štejemo med uspehe. Določen uspeh je tudi to, da smo v pogojih, ki finančno niso omogočali boljšega poslovanja, vzdržali. Malo pa leži na duši zavedanje, da v zadnjih letih zaradi finančnih težav nismo vlagali v vzdrževanje doma in so se pogoji za bivanje resnično poslabšali. Kljub vsemu stanovalci pravijo, da so še vedno zadovoljni pri nas in z nami. Sam sem se ves čas trudil, da bi se dobro počutili. Vem, da nismo (bili) vedno 100%, tudi sam ne (nasmešek), ampak iskrena želja je vedno bila, da bi dom v Hrastniku našel svoje mesto in svojo vsebino in da se bo kdorkoli, ki bo prišel v naš dom, bodisi iz Hrastnika, bodisi iz drugih občin v Sloveniji, tu dobro počutil in jesen svojega življenja preživel na prijeten način. Domišljam si, da nam je to v veliki meri uspelo.
Marko Planinc
Foto: osebni arhiv
